Znanstveniki, vlade in izvedenci za javno zdravje se zaradi krize, ki jo je povzročila pandemija covida-19, še bolj trudijo razumeti odnos med prenašanjem zoonotskih bolezni (tistih, ki preskočijo z živali na človeka) ter spremenljivostjo okolja, vzorci človeške mobilnosti in trgovanja. Medtem je postalo kristalno jasno, kako veliko se še moramo naučiti o svetu okoli nas.
In čeprav nihče ne more verodostojno napovedati, kaj vse nas še čaka v prihodnosti, bi se lahko vendarle bolje pripravili na naslednjo fazo življenja s covidom-19. Ker na bolezen in njene posledice gledamo z več zornih kotov (epidemiološkega, ekonomskega, političnega in socialnega), je naš pogled omejen. Voditelji bodo brez sistematičnega holističnega pristopa še naprej zaman iskali manjkajoče pomembne dele sestavljanke.
Osnova takega pristopa je zavrnitev zavajajočega prepada med človekom in naravo. Izraz "antropocen", s katerim poimenujemo današnjo geološko dobo, nam daje lažen občutek nadzora nad okoljem. Zaradi covida-19 smo bili prisiljeni priznati, da je antropocen pravzaprav neizprosna povratna zanka, v kateri naše vedenje sproža verižne reakcije, ki spodbujajo tako podnebne spremembe kot širjenje pandemije. Ker med nami in naravo ni nobenih infrastrukturnih ali geopolitičnih meja, tega procesa ne moreta ustaviti niti nacionalizem niti protekcionizem.
Zato si preprosto ne moremo več privoščiti, da bi ignorirali tveganja teh malo verjetnih dogodkov, ki pa se vsake toliko časa vendarle zgodijo. V kompleksnih sistemih so ti medli signali bolj vključeni v celoto in imajo lahko prej multiplikativne učinke kot linearne.
Nobena država si več ne more privoščiti voditelja, ki sledi zgolj svojemu instinktu, tako kot to počneta ameriški predsednik Donald Trump in njegov brazilski kolega Jair Bolsonaro
Obiščite spletno stran brez oglasov.
