Rezultat nedeljskih predsedniških volitev na Hrvaškem so lahko, a tudi niso presenečenje. Ugotovitev je resda zelo stereotipna, vendar v resnici točno povzema zelo negotove razmere pred volitvami in sam potek volitev. Bolj kot sam poraz dosedanje predsednice Kolinde Grabar Kitarović, za katerega nosi sama zelo veliko odgovornost, zlasti s svojim neprimernim obnašanjem ter škandaloznimi izjavami, preseneča nekaj drugega. Namreč nemoč HDZ in njegovega "političnega stroja", ki je do sedaj deloval, z izjemo krajšega časa takoj po smrti Franje Tuđmana, zanesljivo kot švicarska ura in neusmiljeno kot tank hkrati.
To je bilo lahko videti po prvem krogu volitev, ko je postalo jasno, da je "vrag odnesel šalo" in je vodstvo HDZ v angažiranje volivcev vključil vse svoje prekaljene "mojstre" zakulisnih iger, neredko tudi s pritiski na meji legalnosti. To velja zlasti za člane HDZ in za zaposlene v državnih institucijah. Metoda, ki je bila preizkušena in je redno bila uspešna. Do te nedelje. HDZ enostavno ne deluje več tako kot je v minulih desetletjih. Vzrok ni samo v pogosto od realnosti odmaknjenem predsedniku stranke in vlade Andreju Plenkoviću, ampak v dejstvu, da ima vse več ljudi stranke, ki je pravzaprav gibanje in je premrežena s korupcijo ter nepotizmom, enostavno dovolj.
Hkrati pa ravno Plenkoviću ni uspel projekt preoblikovanja HDZ iz gibanja kot skupka najrazličnejših interesnih skupin v stranko desnega centra z demokrščansko usmeritvijo. Stranko kot nekakšno regionalno, seveda "mutatis mutandur" bavarske CSU ali nemške zvezne CDU, kot so si to zamislil v Berlinu. Nedeljski rezultati in zmaga Milanovića zato niso toliko znak priljubljenosti samega Milanovića in še manj moči socialnih demokratov kot stranke. Ravno obratno. Velik del glasov za Milanovića so bili glasovi proti HDZ kot danes vlada na Hrvaškem.
Uradna Ljubljana ne more kar tako preko zgodovine hrvaško-slovenskih odnosov in nacionalnih interesov Slovenije. A pogovarjati se je potrebno
