Že nekajkrat sem imel priložnost, da sem ocenil, da so plače političnih funkcionarjev v Sloveniji prenizke. Če namreč predsednik vlade prejme kakih 3000 evrov mesečno, direktor Telekoma (da navedem le eno državno podjetje) pa najmanj trikrat več, se mi namreč dozdeva, da nekaj v tej državi ni v redu. O plačnih razmerjih bom morda pisal kdaj drugič. Ker trenutno živim doma, to je na italijanski strani meje, in seveda ostajam doma, tudi pobliže sledim italijanskim dogajanjem v zvezi s koronavirusom. Vlada je imenovala kar nekaj strokovnjakov na visoka odgovorna mesta, tudi nekatere dežele so za to priložnost najele priznane strokovnjake. Politiki in novinarji imajo na račun njihovega dela pohvale in kritike, nihče pa ne postavlja v ospredje vprašanja njihove plače. Pomembno je, kako delajo, koliko so učinkoviti, plača je postranska zadeva.
Toliko v osvetlitev razlike, ki se mi ne zdi nepomembna. Priznam, da mi Kacinovi nastopi niso vedno všeč. Seveda lahko sodim samo po tem, kar vidim na daljavo. Jasno pa je, da ima zahtevno nalogo: pretopiti ukrepe, ki jih sprejema vlada, v jezik, ki ni samo razumljiv državljanom, ampak ga bodo sprejeli kot obvezo in ne samo kot mnenje, na katerega se lahko požvižgajo.
Da je disciplina državljanov vprašljiva, je v Sloveniji že stara zgodba; kako naj ne bi bila, ko pa je politika diskreditirana, ko se vsaka štiri leta pojavljajo nova imena, ki potem potonejo v pozabo. Kdo zna našteti predsednike vlade, ki jih je imela Slovenija? Vsi vedo za Drnovška, vedo tudi za Janšo, starejši se spominjajo Peterleta, ker je bil prvi, ostale s težavo prikličejo v spomin. Ob vsakih volitvah novi obrazi, da o ministrih sploh ne govorimo. Nekateri so kar muhe enodnevnice, njihovo ministrovanje je trajalo samo nekaj tednov ali kvečjemu mesecev. Kako naj si pridobijo zaupanje državljanov?
Potem so tu mediji, ki zelo kritično obravnavajo politike. Pogosto ne zaradi njihovih političnih odločitev, ampak zaradi plače, hiše ali vikenda, avtomobila in podobnih zadev. Naj kot primer navedem Karla Erjavca, po moji oceni enega najslabših ministrov, kar jih je imela Slovenija v vseh 30 letih. Ampak proti njemu so se novinarji prvič najbolj zapičili, ko se kot obrambni minister ob povratku iz tujine ni javil na kontroli potnih listov. Popolnoma brezzvezno. Takih primerov je nešteto: novinarji (ne vsi, hvala bogu) se zapičijo v popolnoma marginalne zadeve in jih prodajajo javnosti kot nekakšna grozodejstva. Ljudje pa tako izgubljajo zaupanje v politike, ker ocenjujejo, da so nepošteni, manj pa jih zanima, ali so sposobni. In tako postaneta disciplina, h kateri so poklicani državljani, in spoštovanje, ne do posameznikov, ampak do institucij, nekaj povsem marginalnega. To je splošen pojav in ne zadeva samo vlade Janeza Janše. Je pa v primeru Janše zagotovo potenciran.
V demokratičnem svetu obstajajo levi in desni politiki ter levi in desni mediji, ampak med politiki in mediji ni zaprtih prekatov
Obiščite spletno stran brez oglasov.
