Verjetno se mnogi dovolj stari spomnijo vica o komunističnem veljaku (vstavi poljubno ime), ki je med sprehodom po podeželju srečal kmeta s kljusetom v klavrnem stanju. "Kaj pa je konju, tovariš kmet?" "Ne vem, tovariš (vstavi poljubno ime), noče jesti, težo izgublja, pa tako žalostno me gleda." "Predvajaj mu revolucionarno glasbo. To dviguje duha ljudem, kako ne bi živini." Mine teden in veljak se spet odpravi na špancir, da preveri učinke svojih nasvetov. Kmet je tokrat resno zaskrbljen, saj konju od shiranosti klecajo kolena. "Natri ga s česnom," mu prešerno navrže tovariš (vstavi poljubno ime) in se pokroviteljsko nasmehne. Ko po nekaj dneh znova naleti na kmeta, ta čemerno sedi na štoru. "Kje pa je konj?" ga nagovori tip iz CK (vstavi poljubno ime). "Crknil je, tovariš," mrko odgovori kmet. "Kakšna škoda," mu odgovori partijski funkcionar, "jaz sem imel pa še toliko idej." Kot večina vicev iz socializma tudi ta v karikaturi odseva bolečo realnost tistega obdobja. Norčuje se iz partijskega pristopa k organizaciji kmetijstva. Ta je v resnici povzročal posledice, ki niso bile prav nič smešne in pogosto tragične. Zaradi lakote, h kateri so v veliki meri botrovale politične odločitve iz Moskve, je v letih 1932 in 1933 umrlo na milijone Ukrajincev. Še bolj morilski je bil kitajski Veliki skok naprej, ki se je začel 1958 in v štirih letih odnesel več deset milijonov človeških življenj.
Vse to se je dogajalo v sistemih, ki so sicer v svoji ideološki ikonografiji kmete postavljali zelo visoko. Danes v Sloveniji komunistov, razen v glavah in vedenjskih vzorcih nekaterih bivših komunistov, ni več. Tudi kmetov je sicer vse manj, a predstavljajo, tudi v demokraciji in vsaj za nekatere, zelo pomemben del njihove ideološke paradigme. Podobno kot v komunizmu imajo od te pozornosti pogosto še najmanj koristi kmetje sami. To lepo ilustrira ideološko nabito fetišiziranje besedne zveze zdrava kmečka pamet. Ta je tako pogosto zlorabljena za upravičevanje in prikrivanje vseh mogočih bedarij in predsodkov, da je postala skoraj žaljiva. Predvsem za kmete.
Pred dnevi sem pri poročilih videl prispevek o mladem slovenskem kmetu. Tip se mi je zdel malo zanesenjaški in trmast kot kmet mora biti, predvsem pa razgledan in pameten. Ne kmečko pameten ali zdravorazumsko pameten, ampak preprosto inteligenten. Moj prvi očitek izrazu zdrava kmečka pamet je ta, da sugerira odsotnost sposobnosti in interesa za ubadanje z bolj zapletenimi intelektualnimi vozli, ki jih povezujemo z "navadno", nezdravo in nekmečko pametjo. Romantiziranje "če je okroglo, je lopata, če je špičasto, je pa kramp" je podcenjevalno do kmetov. Sam čutim do tega poklica izjemno spoštovanje. Zahteva veliko znanja, izkušenj, razumevanja narave in sozvočnosti z njo, pa tudi odrekanja, zelo trdega dela in vedno prisotno tveganje izgube in poraza. Po drugi strani pa tudi zadovoljstvo, ki ga prinaša pridelovanje hrane. Nekaj, kar si ustvaril sam, iz zemlje in z naravo. Tisti ponos, na stoto potenco, ki ga običajni smrtniki čutimo ob vsakem češnjevcu ali lističu bazilike, ki ga uspemo pridelati na svojih balkonih. Izjemen je tudi pomen kmetijstva za družbo. Stopnja samozadostnosti v pridelovanju hrane je strateškega pomena. Doma pridelana hrana ima ogromen okoljevarstveni potencial. Uspešno kmetovanje zahteva veliko znanja. Dober kmet je vsega spoštovanja vreden strokovnjak. Na svojem področju.
Tako kot je komunizem počel z delavstvom, je danes za del politike poveličevanje kmečkosti polno ideološkega naboja
Povsem druga stvar pa je, kadar se strokovnosti, povezani z obdelovanjem zemlje in gojenjem živine, začne pripisovati nekakšen magični status edine, izvorne, čiste in nepokvarjene modrosti, ki v sebi skriva ključ za razumevanje in reševanje prav vseh vse bolj kompliciranih in težavnih družbenih, ekonomskih in političnih izzivov sodobnega sveta. Za rešitev zagat s cepljenjem potrebujemo le zdravo kmečko pamet, je nedavno izjavil minister za zdravje. Res? Zakaj? Ker kmetom njihova pristnost in povezanost z zemljo daje nadnaravne sposobnosti glede razumevanja z epidemijo povezanih zagat? Če je okroglo, je virus, če je špičasto, je pa spike? Minister za zdravje, ki se za pomoč pri reševanju epidemije zanaša na zdravo kmečko pamet, je podoben kmetu, ki se pri zdravljenju obolelega konja zanese na nasvete tovariša iz CK. V kontekstu zdravstvene krize in nezaupanja v stroko gre za prilivanje olja na ogenj. Če v čem, se "zdrava kmečka pamet" - seveda v svoji ideološki antiestablišment različici, ne pa v inteligenci in znanju, ki sta potrebna za kmetovanje - odraža v razmišljanju in argumentih anticepilcev. "Zdrava kmečka pamet ti pravi, da za dihanje potrebuješ zrak, ne pa nagobčnika," mi je pred dnevi v komentarju na moj zapis o nujnosti spoštovanja zaščitnih ukrepov in cepljenja zabrusila ogorčena antivakserka. Če kaj, potem za reševanje zagat z odgovorom na epidemijo potrebujemo razumevanje družbene škode, ki jo povzroča populizem v spregi z družabnimi omrežji. Politika, ki si pot na oblast tlakuje s teorijami zarote, alternativnimi dejstvi in izkoriščanjem nezaupanja do establišmenta, tvega, da bo imela težave v prepričevanju javnosti glede odgovora na pandemijo, ker s svojim ideološkim diskurzom legitimizira in podžiga antivakserske ideje in instinkte. Spomnimo se, kaj se je zgodilo Trumpu, ko je na nedavnem shodu svojim podpornikom predlagal, naj se cepijo.
Tako kot je komunizem počel z delavstvom, je danes za del politike poveličevanje kmečkosti polno ideološkega naboja. Tako kot v času kulturne revolucije je danes, sicer nekoliko bolj prefinjeno in manj grobo, kmečkost instrument kulturnega boja, naperjeno proti vsem, kar je stigmatizirano kot elitistično, meščansko, intelektualno in pokvarjeno. Kot v šahu se kmete uporablja in žrtvuje za dosego višjih ciljev in zmago nad nasprotnikom. "Čistost" ruralnega duha in sveta v nasprotju z dekadentnostjo meščanskega zahoda je glavno sporočilo novokomponiranega političnega konservatizma, ki se je preko vzhoda razširil tudi k nam. Seveda v vseh družbah obstajajo razlike v prevladujočih političnih prepričanjih med mesti in podeželjem. A gre za razlike, ki so legitimne in normalne v vsaki demokratični skupnosti. Demokracija potrebuje levico, sredino in desnico, levičarje, liberalce in konservativce. Enih je več v mestih, drugih po vaseh. A danes gre pogosto za polarizacijo, ki pljuska daleč čez skrajne okvirje pluralističnega demokratičnega prostora. Kmetje so, popolnoma nedolžni, zlorabljeni kot simbol obrambe proti odprtosti, strpnosti in modernosti. Ideološki naboj sicer ne pomeni, da ima kmečkost pristaše samo na desnici. Mistificiranje naravnega reda in modrosti rajca tudi kakšnega kumbaja alternativca v razvlečenem puloverju, a zaradi tega ni ta godlja nič bolj pametna, progresivna ali spoštljiva do kmetov. Še bolj kot pri kmečkosti pa je ideološka tendencioznost očitna v poudarjanju zdravosti. "Zdrava pamet," je dejal Albert Einstein, "je skupek vseh predsodkov, ki jih človek zbere do osemnajstega leta." In predsodki so gonilna sila skrajno desnega političnega populizma. Zdrav narod proti nezdravemu, čistost proti nečistosti, mi proti njim. Zdrava kmečka pamet ti pravi, da je homoseksualnost nenaravna, žrebci se pač ne parijo med seboj, k'nede. He, he, he.
Uporništvo, ki ga ponuja antiestablišment sporočilo zdrave kmečke pameti, ni kritično, ampak prej nasprotno. Pogosto gre za manipulacije, zakrite v navidezno pristnost in odprtost družabnih omrežij. Ideološka interpretacija "zdrave kmečke pameti" ni uperjena zoper vsakršno elito, ampak predvsem proti politični konkurenci. Obudi še eno lastnost, ki je bila že od nekdaj zelo pri srcu avtoritarcem vseh barv. Gre za odnos do oblasti, ki ne temelji na demokratični legitimnosti in zaupanju, ampak na poslušnosti do gospodarja. Ta se odraža tudi v zgornjem vicu. Ubogi kmet je dobro vedel, da se upoštevanje tovariških nasvetov ne bo dobro končalo, ampak, kot pravi zdrava kmečka pamet, oblast je oblast, če zahteva, ji daš tudi mast. Pamet brez pridevnikov bi kmetu narekovala, da partijske direktive ignorira in gre raje k veterinarju po ivermektin. Za konja, ne zase.
