Potepanje po jugu ZDA posebej priporočam ljubiteljem narave, še posebej aligatorjev, na žaru pečenih rebrc in do nerazpoznavnosti ocvrte morske hrane. In aligatorjev. In ljubiteljem cerkva. Teh je v zveznih državah, ki so del tako imenovanega biblijskega pasu, res zelo veliko. V mestecu Valliant v Oklahomi, za katerega Wikipedija pravi, da ima 754 prebivalcev, mi je v roke prišel lokalni časopis, The Valliant Leader oziroma Veliki modri vodja, v katerem je urnik svojih božjih služb oglaševalo kar enajst cerkva. To je po eni strani posledica verske gorečnosti lokalnega prebivalstva - religija je pomemben del njihove identitete -, pa tudi dejstva, da večina pripada različnim protestantskim ločinam, ki so v notranji organizaciji bistveno manj hierarhične in bolj avtonomne, kot na primer katoliška cerkev. Z drugimi besedami, če bi, na primer "Žmauc, od Žmauca sosed pa ud brata prjatu", namesto v Ljubljani živeli v Oklahomi ali Alabami, bi lažje odprli božji hram kot pa oštarijo.
Jug ZDA je poleg tega tudi velika učilnica na prostem za vse, ki bi si želeli vedeti več o zgodovini boja za državljanske pravice in svoboščine temnopoltih Američanov. Od Pariza v Teksasu, kjer so zelo ponosni na nekaj metrov visoko kopijo Eifflovega stolpa, okrancljanega z rdečim kavbojskim klobukom, kjer se skoraj nihče ne spominja Nastasje Kinski, še manj pa se jih želi spominjati časov, v katerih so na mestnem sejmišču redno potekala zelo priljubljena javna linčanja. Leta 1893 so teksaški Parižani temnopoltega šestnajstletnika Henryja Smitha privezali na kol in živega zažgali. Smithova smrt izstopa po tem, da je bil linč prvič v zgodovini fotografiran, slike njegovega umiranja pa so postale motiv na razglednicah in drugih spominkih, ki si jih je lokalno prebivalstvo pošiljalo in podarjalo med seboj. V glavnem mestu Arkansasa, Little Rocku, si lahko ogledate muzejsko predstavitev dogodkov iz leta 1957. Takrat se je devet temnopoltih najstnikov, na podlagi odločitve ameriškega Vrhovnega sodišča iz leta 1954, ki je prepovedalo segregacijo v javnem šolstvu, odločilo, da prestopijo prag Central High School oziroma Osrednje srednje šole. Sledile so nasilne demonstracije lokalnega prebivalstva, guverner Arkansasa Orval Faubus jim je v pomoč – lokalnemu prebivalstvu, ne temnopoltim srednješolcem, da ne bo pomote - poslal nacionalno gardo, vse skupaj pa se je začelo umirjati šele, ko je imel predsednik Eisenhower vsega poln kufer in v Little Rock poslal legendarno 101. padalsko divizijo, ki je naredila red in deveterici omogočila, da vstopijo v šolsko zgradbo.
Najbolj dosledno segregirano mesto v ZDA
Od Little Rocka je le nekaj ur vožnje do Birminghama v Alabami, ki ga je Martin Luther King nekoč opisal kot najbolj dosledno segregirano mesto v ZDA. Tam so spomladi 1963 potekali množični protesti temnopolte mladine, na katero je lokalni policijski šef Theophilus Eugene "Bik" Connor poslal policijske pse in vodne topove. Ker tudi to ni zaustavilo sicer mirnih demonstracij, so na sceno stopili se člani lokalnih straž, kot bi pri nas rekli Ku klux klanovcem, ki so v baptistično cerkev na Šestnajsti ulici postavili bombo, ki je ubila štiri mlada temnopolta dekleta, stara od enajst do štirinajst let. V New Orleansu v Louisiani seveda morate obiskati Francosko četrt, je pa nedaleč stran tudi osnovna šola Williama Frantza, kamor je v spremstvu zveznih policistov leta 1960 vstopila tudi prvošolka Ruby Bridges in povzročila toliko besa, da je večina njenih belih sošolk in sošolcev več tednov bojkotiralo pouk. Pretresljiva črno-bela fotografija deklice na šolskih stopnicah, obkrožena z agenti v civilu, daje vtis, da se je to zgodilo v nekih drugih, davnih časih. A to je zavajajoče. Ruby, ki je bila letošnjega marca, skupaj s Sereno Williams, sprejeta v Nacionalno hišo slavnih žena (National Women's Hall of Fame), je led prebila tudi za Kamalo Harris, ki je v osnovno šolo v kalifornijskem Oaklandu vstopila le nekaj let za njo. Predvsem pa so ti dogodki blizu in vse bližje zato, ker čas, vsaj kar se tiče človekovih pravic in političnih svoboščin, vse bolj teče nazaj in ne naprej. V ZDA in ne le v ZDA.
Žig "skrajno levo, prebujenstvo, komunizem"
Na eni od najbolj pretresljivih fotografij iz spominskega centra v Little Rocku je skupina belih žensk, deklet in otrok s transparenti, ki nasprotujejo vključevanje temnopoltih otrok v šole. "Integracija je nekrščanska," piše na enem, "integracija je komunizem," oznanja drugi. Ta diskurz izpred dobrih šestih desetletij boleče spominja na besede, ki jih danes slišimo od mnogih v ZDA. In ne le v ZDA. Spomnimo se predvolilne parole enega od kandidatov za Evropski parlament, ki je svoje podpornike podžigal z besedami, da bo "Evropa krščanska ali pa je ne bo več". Danes je, kot takrat, vsakršno opozarjanje na socialne in druge krivice, nestrpnost in diskriminacijo in zavzemanje za pravice določenih skupin in posameznikov takoj ožigosano kot "skrajno levo", "prebujenstvo" (karkoli to že je) in seveda "komunizem". Bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake, kot pravijo Francozi.
Zaskrbljujoče je, kako družbeno sprejemljiva je postala nestrpnost, vključno z rasizmom. Eden od najbolj hiperaktivnih ideoloških vojščakov v slovenskem spletnem prostoru, profesor na Univerzi v Ljubljani, Žiga Turk, se zelo rad oglaša na temo odnosov med različnimi skupinami in kulturami. Skrajni resničar, kot se navihano označuje v svojem profilu, je nenaklonjen večkulturnosti. Blago rečeno. OK, o tem ima lahko vsak svoje mnenje. Ločeni, a enakopravni, kot se je imenovala doktrina, ki je temnopoltim Američanom formalno priznavala enakopravnost, ki pa so jo morali uživati v ločenih avtobusih, čakalnicah, šolah in javnih straniščih. Dokler ameriško vrhovno sodišče leta 1954 v sodbi, ki je srednješolcem iz Little Rocka in prvošolkam iz New Orleansa odprla vrata v "bele" šole, ni odločilo, da je takšna ločena "enakopravnost" v nasprotju z ameriško ustavo. Pri nas nekateri očitno še niso prišli do te točke oziroma se želijo vračati v obdobje pred njo. Ker, multikulti, "prmejduš", to pač ne gre. Integracija je nekrščanska. Integracija je komunizem. Podobna razmišljanja pri nas gojijo celo člani Ustavnega sodišča. Spomnimo se nedavnega ločenega mnenja enega od ustavnih sodnikov. Ta je v nestrinjanju z odločitvijo, ki je zavrgla pobudo za referendum o spremembi Družinskega zakonika, potožil, da večinsko mnenje njegovih kolegov krši "pravico do ločevanja od drugih", ki naj bi po njegovem mnenju predstavljala celo "drugi steber naše tradicije".
Južna Afrika je bila nekoč urejena?
Gospoda Turka v njegovih razmišljanjih na te teme včasih zanese še precej dlje. Z drugimi besedami, ne le ločeni, ampak tudi neenakopravni. Pred kratkim je posnetek oropane trgovine v Južni Afriki komentiral z naslednjimi besedami: "Južna Afrika je bila nekoč urejena, hitro razvijajoča se država. Potem so uvedli pravilo en človek, en glas. In večina si je izglasovala tole." S tem je gospod profesor izkazal še večjo "konzervativnost" kot Američani, saj so ti temnopoltim sodržavljanom, vsaj v načelu, volilno pravico priznavali vse od konca državljanske vojne. Čeprav so jo ves čas, tudi danes, na vsak način poskušali omejevati. Kot sem že omenil. Gospod je profesor na Univerzi v Ljubljani. Na posvet o svobodi govora pri bivšem predsedniku republike, na katerem sem pred leti sodeloval, je kot nekakšen consigliere sedel zraven gostitelja. Kako se je to izteklo, vemo. Gospod bivši predsednik ni nikoli izpustil priložnosti izpustiti priložnost, da uporabi svojo moralno avtoriteto zoper naraščajoče sovraštvo v slovenski družbi. Potem pa ni čudno, da univerzitetni profesorji razglabljajo, kako je bila Južna Afrika fejst, ko je tam še vladal apartheid, potem je šlo pa vse v maloro, ker so dali zamorcem volilno pravico.
Da ni šlo le za enkraten zdrs, je profesor pred dnevi dokazal še enkrat, ko je zatrdil, da je bila ameriška celina, ko so tja prišli Evropejci, "z vidika razvite civilizacije, prazna". Po vseh drugih vidikih je sicer tam bil že cel kup domorodcev, ki so z migranti iz Evrope ob prihodu prve zime delili hrano, saj bi ti sicer, svoji civilizacijski in podjetniški superiornosti navkljub, pocrkali od lakote. Američani zato v novembru še dandanes praznujejo zahvalni dan. In tej civilizirani gesti navkljub mnogi potomci staroselcev še kar naprej sitnarijo, da z njimi od tiste prve zime naprej baje niso najlepše ravnali. Ne štekajo ti primitivci, kaj je to razvita civilizacija. So pa zato na lastni rdeči koži občutili in še danes čutijo, kaj je to rasizem.
"Rasizem," pravita Joseph L. Graves JR in Allan H. Goodman v knjigi, ki jo je letos izdala Univerza Columbia v New Yorku, je "sistematična diskriminacija s pozicije moči, usmerjena proti posameznikom na temelju percepcije njihove pripadnosti družbeno definirani rasni skupini". Kako to izgleda v praksi? Pošpegajte na lajno gospoda profesorja. Temnopolti državljani v Južni Afriki si ne zaslužijo volilne pravice, izvornih Američanov pa ob "odkritju" Amerike tam sploh ni bilo. S "civilizacijskega" vidika, seveda. Rasizem je izgovor za hierarhično podrejanje ljudi na podlagi njihove barve kože. Rasa ni biološko dejstvo, ampak socialni konstrukt, ki je bil ustvarjen zato, da bi upravičil kolonizacijo, ropanje, pobijanje in suženjstvo. Podrejanje ameriških Indijancev s strani belih ekonomskih migrantov iz Evrope, pretekle in sodobne genocide, absolutno oblast belcev v Južni Afriki v času apartheida in mirni spanec belih lastnikov in trgovcev s sužnji, ki so soljudi kupovali, prodajali in uporabljali kot živino. Danes je rasizem integralni del in ena od glavnih macol, s katero skrajno desni populizem napada vrednote demokratične družbe, ki temelji na človekovih pravicah, državljanskih svoboščinah in spoštovanju človeškega dostojanstva vseh posameznikov in družbenih skupin.
Če rase z biološkega vidika ne obstajajo, to seveda ne pomeni, da smo vsi ljudje v vseh pogledih enaki. Različnost obstaja, ampak ne zaradi ras. Ustvarja jih okolje in evolucija, ne genetika. Variacije v DNA so znotraj 0,1 odstotka. Z drugimi besedami, v 99,9 odstotka smo vsi ljudje identični. Pa ne le to, ker je znanstveno dokazano, da vsi izviramo iz Afrike, smo do današnjega dne, genetsko in pod kožo, ne glede na njeno barvo, pravzaprav vsi še vedno Afričani. Jaz, vi, Indijanci in profesor Turk.
