Četrtega maja 2004, le nekaj dni po uradnem vstopu Slovenije v Evropsko unijo, zgodovinskem dogodku, ki smo si ga Slovenci tako dolgo želeli, je pred zgradbo Evropskega parlamenta v Strasbourgu zaplapolala slovenska zastava. Do droga jo je spremljal takratni predsednik slovenskega parlamenta Borut Pahor, nosila pa jo je moja osemletna hči. To čast si je zaslužila z dejstvom, da je bila v tistem času edini razpoložljivi otrok slovenskih korenin v okolici. Dogodek ji je ostal v spominu, nenazadnje zaradi prijaznosti gospoda, ki jo je med ceremonijo držal za roko, na obrazu pa mu je, namesto državotvorne in državniške namrščenosti, ki jo je v kasnejših obdobjih svoje politične kariere pripeljal do maksilofacialne popolnosti, plapolal ljubezniv nasmeh.
Od takrat sta minili dve desetletji, čez dobra dva meseca pa se bomo slovenski državljani ponovno, že petič, podali na volišča, da izvolimo svoje predstavnike v Evropskem parlamentu. Glede udeležbe tudi tokrat ni pričakovati presežkov, saj ta že od samega začetka ni presegla tretjine vseh volilnih upravičencev. Je pa res, da smo bili v začetku, vsaj na videz, bistveno bolj navdušeni nad dejstvom, da smo končno postali del evropske družine in uresničili tako pogosto izrekano parolo Evropa zdaj.
Dvajset let po vstopu se zdi, da smo v Sloveniji v odnosu do članstva v Evropski uniji prešli od navdušenja preko malodušja do vse bolj razširjenega evroskepticizma. Od Evrope zdaj do Evrope fuj. Resnici na ljubo gre za trend, ki ni značilen samo za Slovenijo. Res je tudi, da je Evropski uniji, njenim institucijam, ravnanjem, odločitvam in neodločitvam mogoče očitati marsikaj. Problem je v tem, da večina tistih, ki opozarjajo na napake in pomanjkljivosti, po pravilu nimajo nobenih idej, kako bi jih rešili - ali pa ponujajo demontažo evropskega povezovanja, vrnitev v "zlato" dobo nacionalnih držav, v kateri je bil vsak na svojem gospodar in se nam ni bilo treba uklanjati neizvoljenim birokratskim biričem iz Bruslja. Dejstvo, da te zlate dobe nikoli ni bilo, prodajalcev suverenističnih pravljic prav nič ne moti. Briga jih tudi za dejstvo, da je evropsko povezovanje v biti mirovni proces in odgovor na stoletja nacionalizmov in spopadov med evropskimi narodi, ki so kulminirali v uničujoči svetovni vojni. Zagovorniki deevropeizacije Evrope, brez alternativnih rešitev, bi se morali zavedati, da je to pot, ki Evropejce pelje tja, kjer smo že bili, v čase, v katerih smo medsebojne odnose urejali predvsem tako, da smo se pobijali med seboj.
Evrope poln kufer?
Zdi se, da imamo dvajset let po zgodovinskem vstopu v EU Slovenci Evrope poln kufer. To je ena od redkih točk, glede katerih obstaja zelo široko soglasje - tako v javnem mnenju kot v politiki. Na desnici se pritožujejo ne le nad Evropo, ampak tudi nad svojimi dosedanjimi političnimi zavezniki v njej. Na nedavnem kongresu EPP, na katerem so za svojo spitzenkandidatko ustoličili dosedanjo predsednico komisije Ursulo von der Layen, je bila med redkimi, ki so glasovali proti njej, celotna delegacija slovenske SDS - pa tudi SLS. Pozornejši opazovalci naše polpretekle zgodovine se bodo ob nedavni izjavi evroposlanke Romane Tomc, da Ursula von der Layen ni njena predsednica, gotovo spomnili otožne odločnosti Sonje Lokar ob odhodu slovenske delegacije s 14. kongresa ZKJ. Novopečena kandidatka za nasledstvo same sebe je v svojem govoru opozorila na nevarnost populizma, njeni nasprotniki pa so v svojih odzivih na kongresu prepričljivo ilustrirali razloge za njeno zaskrbljenost.
Daleč od tega, da si EU ne zasluži kritike in strogega nadzora. Ima oblast - in vsaka oblast, ki ji ne gledaš pod prste, se prej ali slej sfiži
Tudi na drugem koncu političnega spektra je navdušenje nad Evropo bolj mlačno. Levica je pred dnevi v Ljubljani gostila bivšega vodjo britanskih laburistov Jeremyja Corbyna. Pustimo ob strani ironijo, da v času notranjega spora z vodjo najbolj leve frakcije v stranki v goste povabiš človeka, ki je leta 2015, kot vodja najbolj leve frakcije v stranki, prevzel krmilo britanskih laburistov in s tem pripomogel, da so se še za desetletje trdno zasidrali v opoziciji. Leta 2020 so ga vrgli iz stranke, pred tem pa je s svojimi stališči do EU k brexitu pripomogel skoraj toliko kot Boris Johnson.
Čudaški odnos slovenske politike do EU se kaže tudi v profilu ljudi, ki jih pošiljamo, da nas predstavljajo v Evropi. Če nadaljujemo z Levico, velja spomniti na nekdanjo spitzenkandidatko evropske levice na prejšnjih evropskih volitvah Violeto Tomič. Hecne kadrovske odločitve so sprejemali tudi levosredinski novi obrazi. Leta 2014 smo v bruseljsko palačo Berlaymont, kjer zaseda Evropska komisija, poslali Violeto Bulc. Ta trio fantastikus dopolnjuje človek, ki nas je dolga leta zastopal v instituciji, ki sicer ni del Evropske unije, a je vseeno zelo pomemben del evropske institucionalne arhitekture. Gre seveda za Boštjana M. Zupančiča, nekoč ljubljenca slovenske liberalne sredine, ki je po tlaki, ki jo je moral pretrpeti v službi zaščite človekovih pravic na strasbourškem sodišču, zadoščenje in svoj pravi jaz našel v najbolj primitivni mizoginiji in antisemitizmu.
Kdo vse v tekmo
Tudi tokratni nabor kandidatov za evroposlance ne bo brez čudakov. Nedavno je svojo namero, da zapleše po evropskem parketu, napovedal starosta slovenskega zunanjepolitičnega novinarstva, dolgoletni dopisnik Uroš Lipušček. Njegov program za Evropo, ki temelji na vrnitvi k nacionalnim državam, v tej točki oponaša suverenistično agendo, ki jo v večini evropskih držav zagovarja skrajna desnica, od lepenistov v Franciji do AfD v Nemčiji. Še bolj zanimiv je Lipuščkov pogled na aktualne krize v Evropi, predvsem na vojno v Ukrajini. Ta po njegovem mnenju s svojim nesramnim upiranjem ruskemu okupatorju zgolj podaljšuje svoje in naše trpljenje. Putin ni imperialist, "ker ima Rusija že dovolj teritorija". Velikost ruskega teritorija po Lipuščkovem mnenju opravičuje tudi dejstvo, da je Putin diktator, "saj v tako veliki državi, kot je Rusija, demokracija zahodnega tipa ne more delovati". Sodbo o strokovni podkovanosti kandidata Lipuščka prepuščam drugim. Kar se ideološke usmerjenosti tiče, pa je izrazito podkvast.
Kdo nas bo po junijskih volitvah zastopal v Bruslju in Strasbourgu, še ni odločeno. Po zadnjih raziskavah javnega mnenja pred evropskimi volitvami vodi SDS, pred Svobodo, za zadnjega, devetega člana delegacija pa se borita Levica in antivakserska Resnica. Osebno želim več uspeha prvim, je pa ironično, da so prvo anticepilko, kot kandidatko za še višji položaj, v Evropo poslali prav oni.
Edino originalno idejo je imel Pahor
Če potegnemo črto, po dvajsetih letih imamo Slovenci do Bruslja podoben odnos, kot smo ga imeli svoj čas do Beograda. Bentimo in kritiziramo, a tudi glede upravičenih očitkov zelo redko ponujamo prave odgovore. Na evropske volitve ne gremo, ker se nam fržmagajo. Kaj v parlamentu počnejo ljudje, ki smo jih tja izvolili, nas bolj ali manj ne zanima, v nos nam gre le to, koliko zaslužijo. V bruseljske institucije, s častnimi izjemami, pošiljamo vaške posebneže, potem pa se čudimo, zakaj nimamo vpliva in ugleda, ki si ga želimo in ga pričakujemo. EU sesuvamo zaradi vsega, kar naredi narobe, in glede marsičesa, za kar ni odgovorna. Ne zanimajo nas uspehi in pozitivne spremembe, ki jih prinaša članstvo. V ihti bi z macolo razbili vse, kar imamo, brez pomisleka o tem, kaj se nam lahko zgodi, če nam uspe.
Daleč od tega, da si EU ne zasluži kritike in strogega nadzora. Ima oblast - in vsaka oblast, ki ji ne gledaš pod prste, se prej ali slej sfiži. Demokratični deficit je realni problem - in rešitve, ki jih je do zdaj ponujal Bruselj, kot na primer tako opevana Konferenca o prihodnosti Evrope, se izkažejo kot bolj ali manj blažev žegen in pesek v oči. Evropski odgovor na finančno krizo 2009 je v mnogočem pripomogel k stanju, ki daje krila idejam skrajne desnice. Tudi glede odnosa do tragedije v Gazi ji je mogoče marsikaj očitati, čeprav na njen račun pogosto letijo kritike, ki si jih bolj zaslužijo države članice. Med tistimi politiki v Evropi, ki je najhitreje in najodločneje obsodil prelivanje krvi, ki ga povzročajo izraelske operacije v Gazi, je bil prav Visoki predstavnik EU za zunanjo politiko Josep Borrell.
Težava torej ni v tem, da smo do EU kritični, ampak v tem, da glede rešitev ni nobenih resnih razmišljanj, razprav ali pametnih idej. Pravzaprav je imel edino originalno idejo Borut Pahor, ki je donedavno navdušeno zagovarjal evropsko federacijo, a je bil ta predlog za večino poznavalcev evropske problematike preveč originalen, da bi ga jemali resno. Ko me je pred leti nekdo z MZZ neformalno prosil za mnenje o osnutku nove zunanjepolitične strategije, sem opozoril na dejstvo, da v njem ni bilo ničesar o tem, za kakšno EU se zavzemamo. "Ah, kdo bo pa nas spraševal za mnenje," se je glasil odgovor.
In če smo popolnoma iskreni, jim tega tudi ne moremo zameriti.
