(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kače in lojtre

Ko mi je pred dnevi urednik predlagal, da za naslednjo kolumno napišem nekaj vtisov o tem, kako korono preživljamo v Franciji, sem okleval. Najprej zato, ker se mi je opisovanje lastnih dogodivščin v trenutku, ko podobne izkušnje, pogosto v bistveno težjih, dramatičnih in nevarnih okoliščinah, preživlja ves svet, zazdelo preveč arogantno. Veliko beremo o tem, v kako težkih pogojih v nekaterih delih sveta dela zdravstveno osebje, še posebno v Italiji, in prav je tako. Poleg njih ima v današnjih časih več štofa za pisanje kolumn od mene vsaka prodajalka v trgovini, vsak poštar, policist, smetar, šofer, vsak zaposleni v domovih za ostarele, vsi tisti, ki nam večini omogočajo, da se lahko v relativnem udobju zapremo v svoja domovanja in počakamo, da se ta nočna mora enkrat konča.
Drugi razlog za oklevanje glede pisanja o koronavirusu je ta, da se za razliko od mnogih, ki jih berem na družabnih omrežjih, nimam za strokovnjaka za epidemiologijo. Od mene zato ne pričakujte ne grafov ne napovedi, takšnih in drugačnih. Še več, prejšnji vikend sem se odločil, da se odpočijem od neprestanega spremljanja situacije po svetu. Po dveh dneh omrežnega počitka sem ugotovil, da so bile posledice moje odsotnosti na razvoj epidemije v svetu komaj zaznavne, za moje duševno počutje pa zelo dobrodejne. Tovrstno izkušnjo priporočam mnogim, ki svojih prstov že tedne ne morejo odlepiti od twitterja.
Zadnji razlog pa je bil preprosto ta, da sem kot mnogi drugi zelo kmalu spoznal, da delo in šolanje na daljavo niso nikakršne počitnice. Naloge, ki bi jih v normalnih okoliščinah opravili na hitro in brez posebnih težav, zahtevajo bistveno več časa in napora. Za izvenšolske dejavnosti, kot je pisanje kolumn za Večer, preprosto zmanjka časa in energije. Sem pa po naravi trmast. V treh letih, odkar sem bil povabljen k pisanju za Večer, niti enkrat nisem izpustil termina. Ni govora, da bi zaradi enega zoprnega virusa prvič naredil izjemo.