(KONTRA) Učilna zidana, zdaj naša mala klinika. A je še vedno lepo

Učilna zidana je predvidljiv, varen prostor. Vanjo zahajajo generacije otrok in kljub pregovornemu odporu do šole in pouka za marsikoga pomeni zatočišče pred grozo med domačimi stenami. V njej brbota od stikov, prijateljstva, prvih ljubezni, znanja, informacij. Dogajajo se smešne, absurdne, tudi žalostne reči. V njej se razbrsti mladost na vse mogoče načine in preizkuša grenko in sladko plat življenja. Učitelji bodo vedno na strani otrok. In ker ti to dobro vedo, sta predvidljivost in varnost, pa hkrati odprtost šole v svet, ki se jim izrisuje tam daleč na obzorju, sidrišče, na katero se otroci - vsaj v osnovni šoli - lahko vedno zanesejo.

Na daljavo in v živo

Učilna zidana je bila predvidljiv, varen prostor. Samo glagol smo postavili v preteklik in že imamo izkušnjo iz tokratne apokalipse, apokalipse zdaj. Še vedno je varen prostor, a daleč od predvidljivosti. To je protislovje, saj bi morala natančno napisana pravila preventivnega obnašanja v času pandemije utrjevati predvidljivost šolskega okolja.

Ta vsekakor zagotavlja večjo varnost pred okužbami, toda v socialnem, izobraževalnem in še kakšnem drugem pogledu v šolo seje nejasnost, nepredvidljivost, predvsem pa strah in vedno manjšo motivacijo za učenje. Šola je postala drugačna. Z grozo se spominjamo mesecev šolanja na daljavo. Spominjam se množice pravokotnikov na zaslonu, v katerih so se stiskali otroci. Svobodni, a zaprti doma. Prisiljeni, da šola vstopi v njihove domove in jih zasleduje vse ure dneva. Ne mislim obujati spominov na to ali ugotavljati, zakaj je šolanje na daljavo polom posebne vrste.

Ko smo se že drugič vrnili v novo šolo, smo si vsi oddahnili, saj se je njeno socialno, vzgojno in izobraževalno poslanstvo nadaljevalo tako, kot se edino lahko: v živo.

V teoriji

V teoriji je vse lepo in prav. Šola pa se je čez noč morala sama preobraziti v kliniko nove vrste. Najprej mora biti poskrbljeno za varnost: maske, razdalja, razkuževanje in umivanje rok, prezračevanje, higiena kašlja, protokol ob okuženem učencu, karantene, mehurčki …

Zmeda je bila stalna spremljevalka, saj so se ukrepi hitro spreminjali. Nekateri so si nasprotovali, druge si je vsak razlagal po svoje, nekaterih sploh ni bilo. Zdelo se mi je, da v šoli preveč tarnamo, saj da brez "navodil" nič ne moremo storiti. To seveda ni res. Opozorila te vrste so služila poudarku, kako nedejavno ali prepozno je ministrstvo.

A v gozdu nejasnosti je šoli uspelo prav to: vzpostavila je prostor, v katerem otroci niso več mobilni in ves ljubi dan presedijo v isti učilnici, profesorji pa tekajo po šoli in s seboj tovorijo kup pripomočkov.

"Nova šola"

Tako je namreč "nova šola" videti navzven. Strogo zapovedana zdravstvena pravila naše male klinike učilne zidane so tu in tam omehčali otroci, ki so se poskusili izmuzniti in malo pohajkovati po šoli - kaj že to pomeni? -, a veselje ni trajalo dolgo: "nadzorniki" so ji hitro poslali v razred. Šola je postala hiša duhov brez otroškega vrišča.

V nasprotju s tem pa so se šole same - vsaj pri nas je bilo tako - spopadale še s prostorskim problemom. Če bi hoteli do pike natančno upoštevati vsa priporočila in zapovedi NIJZ in ministrstva, bi potrebovali dvakrat večjo stavbo. Kljub mrtvilu je to bil samo videz: v učilni zidani je vrelo od najstniškega prebujanja. Učitelji so imeli težko nalogo, da preprečujejo stike in opozarjajo na varnostno razdaljo. To je bilo absurdno še tem bolj, ker so se otroci po pouku, zunaj šole, povsem pomešali med sabo. Zamislite si, kako se bo obnašal mladostnik, ki ne sme več tekati in skakati in padati in ki mora biti pri miru, odmaknjen od sošolcev. Na razdalji.

Za vse je čas

Druga zgodba je pouk sam. V novi šoli so maske obvezne. Vsi jih nosimo. Tudi otroci. Vsako uro v vsakem razredu je bilo slišati podoben monolog: "Prešeren je na … daj si masko gor … Dunaju … prosim, masko si daj gor … študiral … daj si masko čez nos …" Bolj ko so minevali meseci in bolj ko so se bližale počitnice, težje so jih nosili. Pa ne samo oni. Govoriti z masko pet, šest ur naglas, ker je artikulacija zvočno zamegljena, je preizkušnja posebne vrste.

Jasno, vsi smo nosili maske. Slabi vzgojitelji bi bili, če bi pridigali eno, počeli pa drugo. In tako kot z maskami je bilo z motivacijo otrok. Višje ko so bile temperature, manj je bilo pripravljenosti za delo. Veliko manj kot v običajnih šolskih letih. To se je še bolj pokazalo v razredih, ki so tu in tam morali v karanteno in bili obsojeni na začasno šolo na daljavo. Pa tudi drugi so hrepeneli samo še po svežem zraku in soncu in gibanju, ki jim je bilo lani tako abruptno odvzeto. Skoraj so nam pobegnili iz razredov. Ustavila jih ne bi nobena prezračevalna naprava. Učitelji pri tej dilemi nismo bili razdvojeni kot preostanek človeštva: otroke smo odpeljali ven in skupaj z njimi ugotovili, da znanje ni samo v učilnah zidanih, temveč tudi v naravi, med drevesi, v gozdu. Da lahko znanje osvajaš tudi med peripatetičnim sprehodom na Rožnik. Spoznali smo, da je za vse čas. Tudi za zamujeno snov.

Gospa, ki izginja

Tako je bilo v prejšnjih mesecih. Modre glave na ministrstvu so bojda celo poletje sejale in se dogovarjale "na dnevni bazi" in odločale v duhu Horacijevega verza o tresenju gore in miši. Proizvedle niso nič. No, oprostite: sprejele so enaka pravila in odredbe, kakršni so že veljali pred začetkom poletnih počitnic. Nič novega pod soncem.

Šole po eni strani ne rabijo navodil, saj so se iz izkušenj naučile — z reševanjem ugank med zdravstveno utopijo in realnim življenjem —, kako je treba organizirati pouk. Hkrati pa jih rabijo: delovanje šole mora biti zakonito. Na neznano bi morale biti pripravljene pravočasno, da ne bo divjih improvizacij tik pred zdajci. Vse za varnostne ukrepe, da le ostanejo odprte!Strah pred šolo na daljavo pri učiteljih in otrocih je tako velik, da bomo "naredili vse" — kot bi rekla gospa, ki izginja (namreč ministrica) —, da bodo šole zapirali zadnje. Neglede na grožnje in nujno izpolnjevanje PCT-pogojev, ki so se enkrat na teden testirali že od marca letos, smo sposobni to narediti.

Preveč o formi, premalo o vsebini

Bojim pa se, da preveč govorimo o formi, zelo malo pa o vsebini. Da pozabljamo na otroke same. Na njihovo spontanost, preden jo obtesa razum prednjega režnja. Pozabljamo na neulovljivo mladost, ki je šolo kot prostor predvidljivosti vedno imela za poligon novih odnosov, vrednih več od golih informacij, ki bi jih morali pretvoriti v znanje in umevanje. Od otrok pričakujemo družbeno odgovornost, vendar ne sprejemamo, da so to otroci, ne pa majhni odrasli. Verjemite mi, otroci danes veliko več razmišljajo o svobodi, demokraciji, o izbirah z omejitvijo ali rokom trajanja. Kritični so in razočarani. Razumejo in hkrati ne razumejo. In nekaterih stvari jim morda sploh ni treba razumeti.

Šola hoče biti z ukrepi bolestno predvidljiva, hkrati pa se nam odpira divji zahod možnosti, kaj vse se še lahko zgodi. Bodimo optimisti in veselimo se časa, ko nam bodo zdravniki (in politiki) napisali odpustnico.

Na naši mali kliniki je še vedno lepo.