Komedija kot osebna tragedija?

Boris Kobal je moj gledališki tovariš, režiser treh krstnih uprizoritev mojih tekstov Kakor pečat na srce v Drami SNG Ljubljana, Štajerc v Ljubljani in Politika, bolezen moja v MGL in ponovitve Silvestrske sprave v Cafe Teatru v Cankarjevem domu. Torej moj gledališki kolega in tovariš, prijatelj pa pravzaprav težko rečem, ker sva se osebno pač premalo družila. V zvezi z režijami mojih komedij lahko rečem, da komedije pač zna zrežirati, zahvaljujoč tudi svojemu mediteranskemu temperamentu, ki ga ima iz domačega tržaškega okolja. Da zna napisati tudi komedijo, pa je dokazal z Afriko ali Na svoji zemlji, za katero je že 1997 dobil v Celju nagrado Zlato komedijsko pero in s katero je tržaško gledališče zelo uspešno sodelovalo tudi na Borštnikovem srečanju. Medtem se je zelo uspešno ukvarjal tudi z igranjem v kabaretnih in drugih oddajah na televiziji in potem tudi v zabavnih gledaliških programih. S Sergejem Verčem sta se na usedla v spomin, mnogim pa tudi v srce s koprsko satirično TV-oddajo TV poper. Takega zabavljaškega komedijanta pravzaprav nismo imeli in smo ga tudi pogrešali in je k razvoju slovenskega humorja prispeval velik delež. Res je, da zlasti, kadar je bil avtor teksta ali improvizacij, glede okusa in literarne vrednosti ni imel zmerom občutka za mero, ampak kot odpustek sem vedno mislil, da gre za mediteransko pretiravanje in temperament. Vmes je bil v vodstvu tržaškega gledališča, direktor Mestnega gledališča ljubljanskega in nazadnje Šentjakobskega gledališča …