Dvajsetega oktobra 1982 sem Maradono prvič gledal v živo in se do konca zaljubil vanj. Ne samo jaz, ki sem v Beograd prispel s spalnim vlakom, Maradoni je za gol ploskalo 90 tisoč gledalcev (prodali so 86.142 vstopnic!), ki se nas je zgnetlo na Marakani. Diego, takrat pri rosnih 22, ko se je komaj začel redno briti in je iz argentinskega Boca Juniors prestopil v katalonski ponos, je z vrha kazenskega prostora lobal vratarja Crvene zvezde Aleksandra Diko Stojanovića. Tako prefinjeno, tako natančno, da je Marakana obnemela. In po nekaj sekundah totalne nejevere - kako je mogoče, da se golman niti premaknil ni, obstal je kot vkopan - s "stoječimi ovacijami" (po tri navijaške vrste so stale ne eni betonski stopnici) nagradila nogometnega čarodeja.
Malokdaj so Zvezdini "cigani" komu zaploskali, Diegu so. Barca je zmagala s 4:2 (po dva gola sta zabila Maradona in Bernd Schuster), Diegov gol pa je odšel v legendo. Eden lepših golov vseh časov, čeprav smo si Maradono bolj zapomnili po "božj roki" (La Mano De Dios), s katero je ukanil sodnika in angleška vratarja Petra Shiltona. In pa seveda po golu stoletja, ko je s polovice igrišča preigral sedem angleških nogometašev in zabil.
Tisto leto 1986 je bilo Maradonovo, Argentina je drugič postala svetovna prvakinja (3:2 v finalu proti ZR Nemčiji). Prvenstvo v svoji Argentini 1978 je kot najstnik gledal po televiziji, ker ga danes 82-letni Cesar Luis Menotti (tisti dolgolasi suhec na klopi z obvezno cigareto v ustih) ni uvrstil v reprezentanco, četudi je Marado blestel v mladinskih argentinskih selekcijah. Njegov čas šele prihaja, je govoril Menotti in imel po svoje prav, čeravno bi težko preživel, če Kempes gavčev ne bi popeljal do prvega naslova svetovnih prvakov.
Ko je lobal Diko Stojanovića, je Marakana obnemela. In geniju zaploskala
Maradona je največjo klubsko slavo požel na jugu Italije, ko je zakotni Napoli povzdignil na vrh Apeninskega polotoka. Prav zato, ker je z malim klubom dosegal čudežne rezultate, ga mnogi na lestvici vseh časov postavljajo pred Lea Messija, ki je vzbrstel v zvezdniškem gnezdu Barcelone. Debata o tem, kdo je najboljši nogometaš vseh časov, se je do Messija in Cristiana Ronalda sukala okoli Peleja in Maradone, decembra 2000 sta si po salomonsko razdelila nagrado Fife za nogometaša stoletja.
Z Maradono nikoli ni bilo dolgčas. V karieri in pozneje kot trener se je vseskozi od nečesa odvajal (od droge, žene, žoge) in potem na novo privajal. Bil je magnet za rumeni tisk in hvaležna tarča paparacev. Klovn zunaj igrišča, artist na nogometni zelenici. Brez dlake na jeziku, vedno in povsod. O Peleju je nekoč rekel: "Recite Peleju, naj gre nazaj v muzej." Ne vemo, ali se je šalil, definitivno pa je mislil resno, ko je o nekdanjem predsedniku Fife izjavil: "Spletno stran Joaa Havelangea bi poimenoval tat.com."
Kadil je cigare s Fidelom Castrom in govoril: "George Bush je morilec. Raje sem prijatelj s Castrom." V ZDA 1994 je bil pozitiven na dopinškem testu in odstranjen s svetovnega prvenstva. Kasneje se je pokesal, ker z resnico itak ni nikoli imel težav: "V Evropi sem mamila prvič vzel leta 1982. Imel sem 22 let; bilo je dovolj, da sem se počutil živega. Poskušal sem, ker so takšne droge prisotne povsod v nogometu ..."
Zapomnili si ga bomo po golih, preigravanju, žongliranju, ko se mu je žoga lepila za glavo, peto, koleno, na čelo ... Argentina in ves svet žalujeta. Odšel je nogometni genij, največji vseh časov, bi gotovo rekel tudi Pele. Nogometnih bogov je lahko več, eden je Diego Armando Maradona. Adiós.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
