
V soboto izvemo, da se je vlada odločila odtegniti javno financiranje Delu, Dnevniku in Mladini. Ker “ne poročajo dovolj uravnoteženo”. Beri: dovolj provladno. Še isti dan pa, da v Bruslju ne bo slovenske razstave ob predsedovanju. Ker se Simoniti ne strinja s sodelovanjem enega od avtorjev.
Potem se nam v ponedeljek pred očmi sesuva državni zbor. Ker se je vladni del odločil izriniti opozicijo iz parlamentarnih komisij. Že prejšnji teden pa smo izvedeli, da so sindikati izstopili iz ekonomsko socialnega sveta. Ker jih vlada postavlja v pozicijo “vzemi ali pusti”.
Dnevno nas obveščajo, kako bo kmalu več cepiv kot državljanov, ki se hočejo cepiti. In pri tem poslušamo nasvete, da je treba pri komuniciranju z javnostjo v zvezi s cepljenjem izpostavljati solidarnost. Kar je enako zgrešeno kot vladne odločitve glede financiranja medijev ali odpovedi slovenske razstave v Bruselj. In še bi lahko naštevali.
A že ti primeri so dovolj za ugotovitev, da je nekaj zelo narobe. In za vprašanje: “Kaj se dogaja?”
Kaj se torej dogaja?
Ko vlada govori o skupnem dobrem, v resnici misli na dobro lastne domačije. S stališča vlade ni nič narobe z uporabo družbenih resursov za dobro njene domačije. Vlada namreč ne razume, da državni denar ni denar njene domačije, temveč je denar za dobrobit državljanov.
Individualni psihološki ustroji
Opisno je odgovor jasen. Dogaja se očitna zloraba oblasti in moči s strani vlade. Dogaja se janšizem kot oblika totalitarizma. Dogaja se orbanizacija. Na slovenski način.
A neglede na všečnost teh odgovorov z njimi ne moremo pojasniti, kaj se dogaja. Okej, problem je v individualnih psiholoških ustrojih tistih, ki vladajo. To je res. Toda to ni zadovoljiv odgovor.
Moramo se spomniti predjanšističnih časov. Recimo tega, da je Bučar rekel, da si tisti, ki so v Slovenijo uvedli zahodno demokracijo, niso predstavljali, za kaj v resnici pri tem gre.
In v tem je po mojem odgovor. V nerazumevanju, za kaj v slovenskem postsocializmu v resnici gre.
Neuspešni eksperiment
Strnjeno povedano, gre za neuspešni eksperiment usklajevanja zahodnih družbenih rešitev s slovenskimi “razmerami”, ki jih je treba razumeti kot slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. Ki je ni mogoče uskladiti z uvoženimi zahodnimi institucijami. Ker ta tirnica blokira institucije. In ustvarja situacijo, da se v družbi uveljavljajo patološke dimenzije temeljnih principov slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice.
In to je domačijskost.
V primeru odvzema javnega denarja ne dovolj provladnim medijem je to, kar vlada počne, realizacija najbolj problematičnih vidikov domačijskosti. Slovenski zgodovinsko vzpostavljeni model družbenosti, katerega temeljna socialna enota je domačija, deluje po načelu samopreživetja. Za doseganje preživetja je dovoljena uporaba vseh sredstev. Tudi moralno in drugače spornih. Samopreživetje je namreč najvišja vrednota. Je moralni imperativ.
In točno to počenja vlada z odtegovanjem javnega denarja ne dovolj provladnim medijem. Skrbi za lastno preživetje. Z vsemi sredstvi.
Socialni svet partikularnosti
A to še ni vse. Vlada v tem in še v drugih primerih vodi državo kot domačijo. Ne razume, da med domačijo, državo in družbo obstajajo bistvene razlike.
Domačija je socialni svet partikularnosti in partikularnih interesov članov domačije. Država in družba pa sta javna sfera in zato v javnem interesu vseh.
Odtod izvira občutek, da je vlada ugrabila državo. Da jo zlorablja za doseganje partikularnih ciljev. Kar je res. Gesta, da država ne bo več financirala medijev, ki niso dovolj projanšistični, jasno manifestira to razumevanje. Tako kot to, da v Bruselj ne more odpotovati razstava zato, ker se Simoniti ne strinja z udeležbo enega od avtorjev.
Praksa, ki jo v teh dveh in v drugih primerih demonstrira vlada, je drža gospodarja domačije. Gospodar domačije je neomejen gospodar. Ki ima v domačiji prvo, zadnjo in glavno besedo. Ki ga moramo ubogati. Brez ugovora. Gospodar, ki se ga ne postavlja pod vprašaj. Kaj šele kritizira ali napada zaradi neustreznih delovanj. Recimo alkoholizma. Nasilja. Spolne zlorabe otrok. Itd. Gospodar je onkraj morale in pravil, ki veljajo za ostale člane domačije. Gospodar domačije je Gospodar.
Natančno tako deluje vlada.
Domačija kot socialna enota deluje po načelu samopreživetja. Za to dovoljena uporaba vseh sredstev. Tudi spornih. Samopreživetje je najvišja vrednota. Moralni imperativ. In točno to počenja vlada z odtegovanjem javnega denarja ne dovolj provladnim medijem. Skrbí za lastno preživetje.
Samo skrbnik
Dodatno težavo predstavlja še dejstvo, da domačijskost ne pozna širokih oblik socialnosti. Recimo socialnosti v okviru družbe. “Mi” kot skupina se v domačijskem družbenem ustroju začne in konča v domačiji in v podpornih sistemih, ki domačiji omogočajo preživetje.
Ti sistemi v glavnem obstajajo kot vasi oziroma vaške skupnosti. Socialnost domačijskega družbenega ustroja dlje ne seže.
To je ključno ne samo za razumevanje, da sklicevanje na solidarnost ne more biti ustrezna strategija prepričevanja Slovencev, naj se cepijo. Ampak za to, da razumemo, da vlada, ko govori o skupnem dobrem za slovensko družbo, v resnici misli samo na dobro lastne domačije. Na uporabo vseh družbenih resursov za doseganje tega dobrega.
S stališča vlade ni nič narobe z uporabo družbenih resursov za dobro njene domačije. Nasprotno! To je edina moralna uporaba teh resursov. Vlada namreč ne more razumeti, da državni denar ni denar njene domačije, temveč je denar, namenjen dobrobiti vseh državljanov. Torej ne samo provladnim medijem, ampak vsem medijem. Ne razume, da ni lastnik državnega denarja. Ampak samo njegov skrbnik. V dobrobit vseh.
To so razlogi, zakaj je treba to vlado odstraniti. Tako kot bo treba odstraniti vsako vlado, ki bo državo vodila kot domačijo.