POGLEDI

In potem je Urškino dejanje prevpilo vse Kosovelove udarne citate. Oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Na to, da naše državne proslave niso tako nedolžna in postranska reč, je v Večerovem intervjuju pred časom opozorila filozofinja dr. Bojana Kunst: "Že od začetkov slovenske osamosvojitve se uporno ukvarjamo z državnimi proslavami ob slovenskih praznikih, ker še vedno umetnost vidimo predvsem v vlogi reprezentacije skupnosti, namesto da bi jo videli kot skupnost raznolikih, divjih, domišljijskih, potepuških zmožnosti." Zato je tudi umetnikom v takem okolju težje preživeti, njihovo razmerje z državo ni kot v zahodnih demokracijah z dolgo tradicijo umirjeno, ugotavlja, saj tam umetnikom ni treba skrbeti za to, da se bo družbeni dogovor o različnosti ustvarjanja in bivanja vsak trenutek podrl in bodo razglašeni za lenuhe in zajedavce.

Torej je umetnik najbolj neposredno v stiku z državo prav ob teh slavnostnih priložnostih. In torej ni nedolžna ta nacionalna strast do proslav. Žal je te strasti še najmanj med uporabniki tega formata, ukleščenega med kulturo in politiko. Skozi proslavarstvo po naše najlaže detektiramo kondicijo in domet politike. Pa tudi kulture, seveda. Zadnji dve leti smo se vsakič znova prav na proslavah zavedeli noriškega kraljestva kiča, screen save ikonografije shakespearkovičevega zamaha, iz kvazidomoljubnega melosa pa odčitavali vrednote tistih, ki ne prenesejo odstopanj od krščanskega kanona vsega pravega, spodobnega, konvencionalnega.

Pred "novo dobo zgoščene prihodnosti", kot se je izrazil v svojem najbrž zadnjem govoru na proslavi odhajajoči predsednik, ki je mimogrede celo Šalamunov "prehlajeni predmet zgodovine" omenil, sicer niso radikalno zarezali v proslavarske scenarije, izkazalo pa se je, da je nova politična garnitura bolj kot v kulturni spored zarezala v protokol.

Ljubljana, Kongresni trg. Osrednja državna proslava na predvečer dneva državnosti, slavnostni govornik je bil predsednik republike Borut Pahor.
Robert Balen

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je pomen proslavarske rdeče preproge obrnila na glavo, s tem ko je razprla roke in "objela" ploskajočo publiko na trgu. Tviteraši so ponoreli, ji očitali kmetavzarstvo, trde droge, plastik fantastik obleko pa da je - kako nezaslišano nespodobno - obrnila hrbet slovenski gardi. Kaka blasfemija - s širokim nasmehom v mimohodu zakriliti z rokami in se zavrteti na rdečih salonarjih! Kakšen suspenz, ljubi bog! Po dolgih dveh letih je bila pač proslava brez ograj in odprta za vse. UKZ s svojo nonkonformistično prostodušnostjo na vsakem javnem koraku osuplja in zgraža. Tviteraško večino, kdorkoli že je. Nelagodno je bolj ali manj vsem, ker tega pač še nismo jemali ne na teh političnih poosamosvojitvenih podijih, kaj šele prej. Eni se še spominjamo zategnjenih bivših političark a la Lidija Šentjurc, Vida Tomšič. V sive kostime odete, s strogo trajna pričesko, roževinastimi očali in sfingasto, togo držo (temu se je včasih reklo, kot bi metlin štil pojedel) so obvladovale sceno. No, bolj bledo in sporadično so jo obvladovale.

Zadnja proslava ob počastitvi 31. dneva državnosti prejšnji petek na Kongresnem trgu prestolnice je bila pričakovana z večjim vznemirjenjem. Bila je prva po spremembi oblasti in napovedovali so jo kot prelomno. Ko je vsaj ne bi in ko Igor E. Bergant ne bi v neposrednem TV-prenosu nacionalke napovedoval, kako izjemno zanimiv kulturni program bomo videli, kako nekaj posebnega, s podpisom filmskega režiserja Klemna Dvornika in scenarista Tomaža Letnarja. Navdih je bil Srečko Kosovel. Seveda smo imeli spet alternativno različico dan kasneje v Pivki in priložnost za politično umeščanje slovenskih ustvarjalcev. Tako po meri današnjih časov.

Napoved, da z novo vlado in Svobodo prihajajo tudi svobodnejše, sodobnejše proslave, se ni uresničila. Bila je generična, sicer res z večinsko prvo igralsko ligo, a drugo in tretjo, kar se pevcev tiče. Osupljivo predvidljiv glasbeni izbor, prav ziheraški in v bistvu diletantski. Kaj res brez sicer lepe prekmurske narodne Zrejlo je žito ne gre na nobeni proslavi več? Res je nenavadno, da se prav na muziki najbolj vidita neinventivnost in utrujenost mentalnega materiala. Vse, kar se je dogajalo na odru, ostaja zlajnana, dolgočasna kuliserija. In ne prvič so bili plesalci tam zgolj za dekoracijo, da so napolnili veliki oder. V TV-prenosu jih niso niti enkrat zumirali, kar je tudi dovolj povedno.

Robert Balen

Dobro odrecitirani, udarni Kosovel z močnimi citati o državi, ki ni cilj, ampak sredstvo, ki ni od nikogar, ki je od vseh ... O zgodovini, ki je vedno osebna, prihodnost pa skupna ... Pa malo Strniše in Koviča za povrh. In to je to.

Muzika je bila katastrofalna v izboru in izvedbi. Pa kaj, zaboga, nihče ne vidi bogastva slovenske glasbe skozi čas, da niso samo pop štikli, mainstream in nekaj zlajnanih narodnih? Tisto žito je res že prezrelo in polno sneti po vseh izvedbah na vseh proslavah, da o mojstrsko zafušani uvodni Lipa zelenela sploh ne razpredam. Kaj bolj ubornega in mimo že dolgo nismo slišali. Kaj, ko bi jo enkrat kak scenarist urezal čisto po svoje in segel v kake pozabljene predale slovenskih partitur? Kaj vse bi našel in zvenelo bi sveže, poletno, drugače. Ali smo utrujeni že po treh desetletjih državnosti? Peti spet Mojo deželo v neki novi verziji, ponosnoooo imeeeee ... Je sploh mogoče bolj iz klišeja v kliše? Ko bi vsaj Magnifica poklicali in bi bilo malo parodično, ne pa tako prekleto dolgočasno in predvidljivo.

Izbor vplivnikov na videu je bil tudi precej predvidljiv - od Ane Roš do Petre Majdič, od Sama Zvera do Aleša Kristančiča ... Video uvod je bil bizaren: podjetnik dr. Jure Knez, lastnik Dewsofta in Katapulta, nam je sporočil v navzočnosti dveh progastih nogavic kot v kakem Muppet šovu, da mora država delati kot firma. Res lepa regresija iz države, utemeljene v literaturi, do take, ki prisega na zakonitosti firme.

In potem je Urškino dejanje prevpilo vse Kosovelove udarne citate. Oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje! bodo recitirali na naslednji državni proslavi, grem stavit. Da organsko povežemo protokolarni in kulturni del proslav. In zanimivo bo videti, ali se bo nova garnitura politikov (na)učila protokola ali bo neformalnost ustoličena, dovoljena. Če je predsednica parlamenta tetovirana, ima piercing ali piše v prostem času zgodovinske romane, ima preglobok dekolte ali prekričeče salonarje, je za nacionalno, kaj šele svetovno zgodovino povsem inferiorno. Odkar je Alenka Bratušek kot premierka pred devetimi leti prvič dvignila prah s salonarji v tigrastem vzorcu, nismo niti malo napredovali. Nasprotno. S twitterjem sta primitivizem in mizoginija dobila nov zagon, nov kanal. Banalizacija in vulgarizacija sta najpogostejši javni spremljavi vseh političark, v bistvu sta legitimizirani, ko gre za ženske v politiki. V antiki je bila politična učiteljica filozofov - celo Sokrata in Platona - Aspazija samo opomba pod črto, čudakinja, kurba, tarča posmeha in neprikrite ironije, idealna tujka. Kot so tujke v maskuliniziranem tukajšnjem svetu politike še vedno političarke. Čeprav: prihajajo vseeno močne kandidatke za čestitke na najvišjem političnem nivoju, ki jih ne bo tako lahko odpraviti kot pred petnajstimi leti kake Piberlove, pa tudi Pečaričeve in celo Brezigarjeve.

Rdeči salonarji grozijo, da se bodo zapičili direktno v sredino še vedno mizogine srenje. Pa ne le tiste politične.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?