(GLOBALNA ARENA) Kolumna Carla Bildta: Trumpova jedrska polomija

Ali bo vizija ameriškega predsednika Donalda Trumpa o gradnji nepremagljivega protiraketnega sistema zadnji žebelj v krsto nadzora nad strateškim jedrskim orožjem? Ker utegne ta Trumpov protiraketni ščit, poimenovan Zlata kupola, sprožiti drago in destabilizirajočo strateško oboroževalno tekmo, bi lahko Trumpove sanje za svet postale nočna mora.Trumpov predlagani sistem bi v najboljšem primeru pomenil nevarno spremembo paradigme. Zmanjšanje jedrskih arzenalov v zadnjih desetletjih hladne vojne in še približno desetletje po njej je prineslo strateško stabilnost. V tem obdobju napredka pri nadzoru nad oboroževanjem je bil mir ohranjen z odvračanjem, ki je temeljilo na zavedanju vseh strani, da bi vojna pomenila zagotovljeno vzajemno uničenje (angl. muttual assured destruction, MAD, op. prev.). Ta koncept je bil izrecno zapisan v sporazumu o protibalističnih izstrelkih iz leta 1972, s katerim so se ZDA in Sovjetska zveza zavezale, da ne bodo gradile obrambnih ščitov pred strateškimi jedrskimi napadi.Čeprav je bil ta koncept na videz nepremišljen, je po splošnem prepričanju prav nenehna nevarnost jedrskega napada med hladno vojno preprečila jedrske spopade. Zaradi zagotovljenega vzajemnega uničenja je bil neposredni spopad preprosto preveč tvegan, da bi ga dopustili. Nobeni strani ni bila v interesu vojna, ki bi neizogibno pomenila tudi njeno uničenje. Namesto tega se je hladna vojna odvijala na obrobju, pogosto preko posrednikov. Kljub nekaj izjemno nevarnim trenutkom – kot je bila na primer arabsko-izraelska vojna leta 1973, ko so bile tako ZDA kot Sovjetska zveza v stanju visoke jedrske pripravljenosti – nikoli ni izbruhnil neposredni spopad.Jedrska enačba se bo korenito spremenilaPolitični voditelji so občasno sanjarili o alternativnih rešitvah. Ameriški predsednik Ronald Reagan si je na primer zamislil svet brez jedrskega orožja in predstavil ambiciozno strateško obrambno pobudo, poimenovano Vojna zvezd, za vzpostavitev vesoljskega sistema protiraketne obrambe. A zamisel se je izkazala za izjemno drago in verjetno v praksi tudi nikoli ne bi delovala. Leta 2002 je ameriški predsednik George W. Bush odstopil od sporazuma o omejevanju strateškega orožja, s čimer je omogočil vzpostavitev današnjega ameriškega obrambnega sistema. A ta obramba je zelo omejena, večinoma še vedno nepreizkušena in usmerjena predvsem v prestrezanje peščice severnokorejskih izstrelkov. Če bi se Rusija kdaj odločila izstreliti množico jedrskih raket, bi obstoječa ameriška obramba hitro klonila.Busheva odločitev je ruskega predsednika Vladimirja Putina vseeno spodbudila, da je vložil ogromno sredstev v razvoj orožja, ki bi lahko obšlo prihodnje ameriške obrambne sisteme, vključno z jedrskimi torpedi, ki bi lahko dosegli skoraj vse cilje na svetu in zanesljivo obšli običajne protiraketne sisteme, in vodenimi raketami z jedrsko konico z neomejenim dosegom, ki bi se lahko v ZDA pretihotapile iz mehiškega zračnega prostora. Čeprav te sisteme razvijajo že desetletja, nobeden od njih še ni operativen. Toda vse, kar je ostalo od desetletij prizadevanj za vzpostavitev nadzora nad oboroževanjem, je sporazum o zmanjšanju strateške oborožitve (START), od katerega je Rusija odstopila leta 2023 in ki se bo iztekel februarja prihodnje leto, če ne bo nobenega napredka.V tem kontekstu je Donald Trump predlagal svojo Zlato kupolo. Čeprav njegove bombastične izjave, da bo »za vedno odpravil grožnjo raketnih napadov na svojo domovino«, nimajo nobene zveze z realnostjo, bo njegova administracija zagotovo namenila več sto milijard dolarjev za razvoj vse bolj sofisticiranih, vendar ne nujno učinkovitih protiraketnih sistemov. Še huje pa je, da bosta Rusija in Kitajska te pobude dojemali kot grožnjo zmogljivosti svojih strateških jedrskih arzenalov. Če bosta presodili, da sta ranljivi, ZDA pa niso, se bo jedrska enačba korenito spremenila. To še zlasti velja za Rusijo, ki se ravno zaradi svoje jedrske moči še vedno razglaša za svetovno supersilo. Če bi nekdo ovrgel sposobnost Rusije, da izvede jedrski napad, bi lahko to v srcih ruskih strateških načrtovalcev vzbudilo skorajda eksistencialen strah. Podobno velja za Kitajsko, čeprav bi bile njene bojazni nekoliko manjše, saj ima njena moč širšo osnovo.Če bodo ZDA porabile več deset milijard za protiraketno obrambo, bo morala Rusija čim več sredstev vložiti v prizadevanja, da bi te nove zmogljivosti nevtralizirala. Veliko vprašanje je, ali si lahko Rusija to sploh privošči. Jasno je, da bi morala zaradi tega opustiti druge prednostne projekte. Njen vesoljski program stagnira, ker se sooča s finančnimi težavami. A take spremembe še ne prinašajo večje stabilnosti v svetu. Medtem ko je bil v prejšnjem režimu nadzora nad strateškim orožjem položaj vseh akterjev jasen, bi bile nove razmere precej bolj nepredvidljive in negotove. Že dvostranski strateški odnosi med ZDA in Rusijo so bili težko obvladljivi. Tristranski odnosi, ki bi vključevali tudi Kitajsko z njenim vse večjim jedrskim arzenalom, bi bili še veliko bolj zapleteni, z vključitvijo Francije in Velike Britanije pa bi postali naravnost kaotični. In bolj ko je sistem kaotičen, večja je verjetnost, da nesporazumi ali postranski konflikti prerastejo v nekaj nevarnejšega.Rusija in Kitajska se ne motitaPutin in kitajski predsednik Xi Jinping sta predlagano Zlato kupolo že označila za "popolno in dokončno zavrnitev priznanja neločljive povezanosti strateškega ofenzivnega in strateškega defenzivnega orožja". In pri tem se ne motita. A hkrati sama ne ponujata nobenih zamisli, kako bi bilo mogoče bolje obvladati ta tveganja.Ironično je, da Zlata kupola ZDA zaradi vse večjih bojazni Rusije in Kitajske verjetno ne bo zagotovila varnosti. Pravkar smo namreč videli, da niti izjemno sofisticirani izraelski in ameriški protiraketni sistemi skupaj niso preprečili, da ne bi številne iranske rakete zadele središča Tel Aviva. In ko gre za jedrske konice, zadostuje že ena sama raketa.Preprostih rešitev ni. Čeprav se sanje o nepremagljivem obrambnem ščitu nikoli ne bodo razblinile, je logika jedrske stabilnosti precej preprosta. Tudi v teh težkih časih je nujna vsaj neka oblika dialoga med ključnimi silami. * Carl Bildt je nekdanji švedski premier in zunanji minister; Project Syndicate. Preprostih rešitev ni. Tudi v teh težkih časih je nujna vsaj neka oblika dialoga med ključnimi silami

zadnje objavljene

pogledi

mnenje

(GLOBALNA ARENA) Kolumna Carla Bildta: Trumpova jedrska polomija

Preberite celoten članek

sponzorirana vsebina

povezani prispevki

izbrano

bonbon

kvadrati