(BRANJE) Študij ob delu

V začetku novega leta mnogi izdelujejo takšne ali drugačne bilance preteklega obdobja. Sam sem se za kaj takšnega letos odločil prvič. Ob pregledu trivialnosti, kot so število pregledanih televizijskih serij ali prebranih knjig, mi je najbolj padel v oči podatek o številu ur, ki sem jih v zadnjih treh mesecih minulega leta opravil v različnih službah. V povprečju sem na mesec delal 121 ur. To preko palca pomeni približno tri četrtine starega dobrega 160-urnega rednega “šihta”. Če ob tem ne bi opravljal še rednega magistrskega študija sociologije in zgodovine, z navedenim ne bi imel nikakršnega problema. Razen tega, da bi bilo mnogo lažje, če bi vseh 121 ur oddelal na enem delovnem mestu, kjer bi mi pripadale nekoč samoumevne stvari, kot sta nadomestilo za bolniško odsotnost in plačan dopust.
Mnogi od mojih prijateljic in prijateljev, ki prav tako študirajo, na mesec opravijo še veliko več ur plačanega dela. Dejstvo je namreč, da bi se številne panoge slovenskega gospodarstva znašle v bolj ali manj brezizhodnem položaju, če se ne bi zanašale na študentsko delovno silo. Praktično celoten storitveni sektor našega gospodarstva je znatno odvisen od študentskega dela. Ni daleč od resnice šala, ki pravi, da pri nas v lokalih pijete najboljšo kavo, ker vam jo gotovo pripravi in postreže natakar z diplomo, če imate srečo, pa celo z magisterijem.
Po uradno dostopnih podatkih je leta 2018 nekaj več kot 100.000 ljudi opravljalo vsaj eno delo preko vsem dobro poznane študentske napotnice. Tudi če od te številke odštejemo vse, ki so si zaradi “zaposlitvenih kriterijev” lastnikov kapitala prisiljeni kupovati študentski ali dijaški status, da bi sploh lahko delali, je število tistih, ki ob guljenju srednješolskih ali fakultetnih klopi še opravljalo plačano delo, še vedno izjemno visoko. Enostavna primerjava nam pokaže, da nas je takšnih približno toliko kot vseh delavk in delavcev v gradbeništvu ter panogi finančnih in zavarovalniških storitev skupaj.