
Dva večera, dve podobi slovenske nogometne reprezentance. Če je septembra v Ljubljani Robert Lewandowski, velezvezdnik Poljske, morda celo najboljši napadalec na svetu, nemočno taval med sredinsko črto in kazenskim prostorom, se je v Varšavi z lahkoto smukal med vezisti in branilci. Mimo ovir, ki so se še pred dvema mesecema zdele čvrste in neprebojne, bi tokrat verjetno šlo, če bi se vmes še ustavil pred kakšnim točilnim pultom, naročil okrepčilo za veselico, ki je združila sto let poljske zveze, upokojitev Lukasza Piszczka in uvrstitev na Euro 2020. V Varšavi so rajali gostitelji, naši nogometaši so bili le motnja na prazniku, ki več od dveh spominkov obrambi najboljše ekipe skupine G ni zmogla.
Selektor bo moral najti odgovore. Ne izgovorov