Elizabeta Planinšič
Razprav o pravosodju, sicer neodvisni veji oblasti, smo v političnem prostoru, tudi v državnem zboru, že vajeni. A še nikoli doslej ni politika posegla tako globoko v sodno vejo oblasti, v še ne pravnomočen sodni postopek, kot je to počela minuli petek na odboru za pravosodje in v ponedeljek na državnozborski razpravi o zlorabah v pravosodju in vplivih na neodvisne sodne odločitve. Oprostilne sodbe Milku Noviču v zvezi z očitki o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča Zvjezdan Radonjić ni niti še napisal, pa o njem razpravlja slovenska izbrana politična elita.
Da je bil postopek zoper Milka Noviča ves čas tudi politično obarvan, ni treba posebej poudarjati. Stranka SDS je svojemu političnemu somišljeniku - leta 2014 je bil Novič županski kandidat stranke SDS na volitvah v Sežani - stala za hrbtom. Po obsodilni sodbi na prvem sojenju so strankarski gorečneži sodstvo označevali za krivosodje, ti klici so bili še toliko glasnejši, ko je sodba po odločitvi višjega sodišča postala pravnomočna. A vrhovno sodišče je zadevo razveljavilo, vrnilo v ponovno sojenje, in zdaj je v drugo sodnik Radonjić Noviča oprostil. Toda oprostilna sodba, ki so si jo Novičevi podporniki tako želeli, jo terjali, je stopila v drugi plan. V ospredje je stopil sodnik Radonjić, ki je obrazložitev sodbe v večji meri kot obtoženemu namenil sebi. Sodniku, ki da ni klonil pod pritiski globoke države, pod pritiski, ki da segajo v sam vrh pravosodja. Sodniku, ki si bo, ker je upal soditi pošteno, uničil kariero, ne le da ne bo nikoli napredoval, kmalu bo v suspenzu.
Radonjićeve besede so sprožile plaz. Neodvisnost sodstva je nekaj tako svetega, da je to treba zavarovati z vsemi orožji. Planilo je sodstvo, politika, pa tudi javnost. Dober mesec kasneje sodstvo še preverja, kaj in ali sploh kaj v Radonjićevih besedah drži. Zdaj kaže na to, da je sodnik, milo rečeno, pretiraval. A na epilog bo treba še počakati, tisti, ki naj bi o morebitnih vplivih nanj odločali glede na zakonske podlage, svoje delo še opravljajo. Povsem drugače pa se je obrnilo na političnem parketu. Stranki SDS je uspelo, da so tako v odboru za pravosodje kot tudi v državnem zboru poslanci nekaj ur debatirali o stanju v pravosodju. S čimer ni sicer nič narobe, če bi šlo za razpravo na pavšalni ravni. A SDS niti ni skrivala, kaj je povod za njihove želje po razpravi. Ponudili so namreč tri točke priporočil, ki naj bi jih politiki po njihovem sprejeli. Prvo priporočilo: Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije priporočajo, da v okviru svojih pristojnosti opravita ločeno celovito analizo vseh navedb okrožnega sodnika Zvjezdana Radonjića, ki jih je izrekel v postopku izreka sodbe dr. Milku Noviču. Drugič: Vladi Republike Slovenije se priporoča, da v sodelovanju s policijo opravi analizo vseh dosedanjih javno znanih dejstev v zadevi Novič in drugih podobnih zadevah - tukaj so izpostavili še primer Patria, primere Kangler in primer Magajne, ki po mnenju SDS pomenijo hude kršitve človekovih pravic in svoboščin. In kot tretjič: Sodnemu svetu Republike Slovenije se priporoča, da v skladu s svojimi pristojnostmi obravnava dejstva o zadevi Milko Novič, ki ne predstavljajo zakonskih razlogov za izpodbijanje s pravnimi sredstvi, ter da na podlagi izsledkov po potrebi predlaga rešitve državnemu zboru. V gradivu, namenjenemu politični razpravi, pa je stranka sama stopila v vlogo sodnika: ocenjevali so dokaze, ki so bili predstavljeni v samem postopku, predvsem v smeri, zakaj Novič zločina ni mogel izvršiti.
