Bumerang nasilne in nepremišljene privatizacije nekaterih državnih podjetij se vrača. Tuje lastništvo strateških slovenskih podjetij je ekstremna oblika odsotnega lastništva, kar pomeni, da lastniki niso aktivni del poslovanja, včasih pa v lastništvo celo vstopijo brez potrebnega znanja o industriji. V teoriji tuje (in odsotno) lastništvo služi kot dotok svežega kapitala. In včasih je res tako. Vendar pa se je v Sloveniji že prepogosto izkazalo, da je resnica lahko povsem nasprotna. Tuji investitorji običajno nimajo nobenih posebnih interesov za dobrobit slovenskega gospodarstva in slovenskih delavcev - v igri so zaradi denarja. To seveda ni ilegalno. Zakaj je sploh kdo presenečen, ko tuji lastniki zasledujejo svoje motive, kot smo pred kratkim na primer videli v primeru Adrie, morda bomo kmalu tudi v primeru Mercatorja? Če piščance prodaš lisici, lahko kriviš lisico za njeno lakoto?
Adria Airways neposredno ni speljevala profitov v roke tujih lastnikov, je pa v tujino prepuščala vrednost kapitalskih sredstev podjetja, na primer s prodajo letal povezani družbi 4K Invest sklada, ki je potem letala posojala nazaj Adrii. S tem so se lastniki okoristili neposredno. In morda so bila do nedavnega stečaja edina sredstva, ki so ostala v rokah Adrie, uniforme, ki so jih nosili Adrijini zaposleni. Kje je pes čuvaj, ki bi pazil na piščance? Obstaja interesna skupina ljudi, ki si želi dolgoročnega preživetja in uspeha Adrie Airways. Ta skupina bi se uprla (če bi se lahko) in sprožila alarme, če bi lastniki poskušali izčrpati sredstva podjetja. Govorim seveda o zaposlenih Adrie.
Če piščance prodaš lisici, lahko kriviš lisico za njeno lakoto?
