Tapetnik, ki bere Platona

Marko Plohl je (šolani) lesarski tehnik in tapetnik, ki si, ko vstopi v svojo delavnico, najprej nadene mojstrski usnjeni predpasnik in zaviha rokave. Ko se razgleda po prostoru, polnem starin, še posebej vsemogočih stolov, ne sede, pač pa začne delati. “Radovednežem, ki jih zanima, kaj počnem, rad porečem, da sem zofofil, saj, povedano po domače, zofe filam,” se v pozdrav pošali sogovornik, ki pa je pri delu, ki ga opravlja, nadvse resen, zavzet in natančen. Da lahko počne, kar ga veseli, je ustanovil KUD Metuzalem 969. V okviru tega s somišljeniki ohranja in prenaša stara rokodelska in obrtna znanja, izobražuje in organizira delavnice na področju antikvitetnih predmetov uporabnega, zbirateljskega in dekorativnega značaja ter, kar ga še posebej radosti in nagovarja, prispeva k ohranjanju kulturne dediščine in prenašanju starih obrtnih znanj na naslednje generacije. Kako ostaneš tapetnik, samouk restavrator starin, še posebej oblazinjenega sedežnega pohištva, ki se največkrat znajde pod njegovimi rokami?

Učenje - tudi na lastnih napakah

“Še kot osnovnošolca me je oče, tapetnik, sleherni dan klical v svojo delavnico. Bil sem neke vrste vajenec, nič mi ni dišalo tisto puljenje žebljev, čiščenje starih zof in podobnega oblazinjenega pohištva, iz katerega so leteli molji. Pa se je pozneje, ko sem se odločal, kaj bom počel v življenju, izkazalo, da tisti uk pri očetu ni bil slaba naložba. Vpisal sem se v srednjo lesarsko šolo v Škofji Loki, kjer je bila takrat tudi triletna poklicna smer za tapetnika, končal sem oba programa, se zaposlil, a me je ves čas preganjala želja, da bi nadaljeval družinsko poslanstvo, saj je bil sedlar, mojster, že tudi moj ded. Pred leti, ko sem odkril te prostore na dvorišču Fürstove hiše sredi starega Ptuja, sem začutil, da moram na svoje, da je to kraj, kjer bom lahko počel, kar me veseli. V tej naši hiši smo se znašli vsemogoči ustvarjalci, slikarji, glasbeniki, rokodelci - in delati v takem okolju, je resnično navdihujoče,” pravi sogovornik, ki dodaja, da mu nikdar ni bilo žal, da je izbral strokovno pot izobraževanja.

Znanje bo začel prenašati

Dela, pravi mojster, ki je v delavnici na vidno mesto postavil eno od Platonovih knjig, pa tisti zofofil izhaja iz njegovega zanimanja za filozofijo, mu ne zmanjka. Meriti ga v času, ni mogoče, saj šele ko sname velikokrat preperelo blago s kakšnega naslonjača, zofe ali desetletja pozabljenega jedilniškega stola, vidi, kakšno delo ga čaka: “Vonjam, tipam in se odločam, kako in kaj. To je en tak proces, ki mu velikokrat sledi iskanje najbolj ‘ta pravih’ rešitev. In ko sem z opravljenim zadovoljen, vem, da bo zadovoljen tudi tisti, ki mi je svojo imetje zaupal v popravilo.” In ker se, kot pravi mojster, rokodelci različnih znanj nekje na svoji ustvarjalni poti najdejo, se je sam znašel tudi v zgodbi o lesenih torbicah podjetja Antikvitete Lipovec iz Maribora.