Branka Janežič iz Velikega Brebrovnika v ormoški občini se lahko pohvali, da je ena redkih umetnic rokodelskih spretnosti, ki izdeluje replike otroških igrač. Te so priznane kot izvirna in tvorna kulturna dediščina. Njeni izdelki so punčka bobika, navadna vuga in leteča vuga ter košare in gnezdeca iz brezovih vejic ter manjši klopotci s peresom iz koruznega cveta.
Bobika je narečno ime za punčko iz blaga in lesa, vuga pa je vrtljiva, ročno zdelana igrača iz naravnih materialov, lesa in oreha, ki ponazarja ptico pevko vugo. Leteča vuga je prav tako izdelek iz naravnih avtohtonih materialov in se od navadne vuge razlikuje po tem, da ima eliso, ki poleti in tako igrača ponazarja dinamičen let ptice in je nadgradnja osnovne vuge. Klopotec je iz različnih delov koruznice in je sezonski izdelek, kakršnega so otroci izdelovali na paši. Sama izdeluje tudi embalažo - kartonaste škatlice in vrečke iz starih koledarjev. Vse je mogoče videti na njenih stojnicah, ob tem pa se jih tudi naučiti izdelovati v njenih delavnicah.
Kot pripoveduje Janežičeva, ki smo jo obiskali pri stojnici na Svetinjah, kjer sodeluje kot rokodelka v okviru kolektivne blagovne znamke Jeruzalem Slovenija, se z dediščino igrač ukvarja v obliki osebnega dopolnilnega dela. Njeni izdelki so lahko kot igrača, večina tudi kot spominki ali darila. Kje se je naučila teh spretnosti? "Vsa dela mi je pokazala mama Ljudmila Janežič, ki je po očetovi smrti ostala sama s tremi otroki. Živeli smo v Veličanah in med tem, ko je ob obilici dela pazila na nas, sva z njo tudi ustvarjali bobike in vuge. Bila sem najmlajša, tako da se je največ igrala z mano. Ona pa se je veliko naučila od mojega dedka Petra Viherja iz Pavlovskega Vrha, ki je te izdelke že delal za njo. Bobike je sicer delala mama, a me je veliko o njih naučila tudi teta Micika Težak, ki me je včasih pazila."
Delavnice otroke navdušijo
Tako je ta umetnost šla iz roda v rod in Janežičeva jo je vzljubila za vedno: "Kar hitro sem sama hotela narediti svojo vugo. Ure in ure sem sedela na 'kolnkišti' in z žebljem lomila notranjost orehovih lupin, sama sem zbrusila lesene deščice in napeljala vanje 60 do 70 centimetrov sukanca." Zdaj je ponosna, da ima za to spretnost priznano slovensko rokodelsko mojstrstvo in da to dediščino predaja drugim pri stojnicah, sejmih in predvsem na šolah in v drugih delavnicah starih rokodelskih obrti: "Ljudje se radi spomnijo, s čim so se igrali, ko še ni bilo trgovin z igračami. Starejšim to obudi prenekateri spomin na otroštvo, otrokom pa pomaga predvsem razvijati ročne spretnosti. Pogosto so ti izdelki tudi spominek na te kraje."
Zelo rada se Janežičeva spomni časov pred covidom, ko je tako v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v Veržeju kakor po številnih šolah pripravljala delavnice: "Začelo se je tako, da so moji otroci v šoli imeli tehnični teden in so me povabili, da sem jim pokazala, kako izdelati vuge in bobike. Sicer smo z mojimi otroki te izdelke pogosto izdelovali doma, saj smo jih podarjali za rojstne dneve in druge priložnosti. Ker kaj je lepšega kot osebno darilo, ki ga izdelaš in podariš v košarici, ki si jo prav tako sam spletel." Ko so njeni otroci odrasli, se je še bolj posvetila delavnicam po šolah, v Veržeju, pa tudi v muzejih in knjižnicah ter v hotelih, predvsem v pomurskih zdraviliščih, od Bioterm, Radencev in vse do Term 3000.
Kak gost se na delavnici tudi razneži ob spominu na nekdanje preproste igrače
"Na delavnicah sta otroke najbolj prevzeli dolbenje oreha in brušenje deščic in palčk. Čeprav so včasih tudi malo negodovali, češ da je to delo zamudno, so vendarle nadvse uživali," doda Janežičeva.
Tudi za promocijo Jeruzalema
Slovenski certifikat za rokodelsko obrt je prejela leta 2007 in pred dvema letoma še certifikat kolektivne blagovne znamke Jeruzalem Slovenija. Najbolj ji je bilo všeč, da so jo vključili v rokodelski center Duo v Veržeju, kjer je veliko mojstrov iz Prlekije in Pomurja, ki so tam imeli delavnice in tudi trgovino: "V Veržeju je bilo vedno res čudovito, prav tako sem rada šla na šole, a tudi na sejme. V hotelih smo preko njihovih animatorjev imeli delavnice za goste, tudi tujce, kjer smo na kak večer izdelali tudi po 20 izdelkov."
Poleg svojih izdelkov pri stojnici na Svetinjah Janežičeva rada deli informacije o teh krajih in ponudbi ter propagandni material za destinacijo. Predvsem so gostje zelo dobro sprejeli prospekt z zemljevidom. Zato je prepričana, da je oblikovanje destinacije dobra poteza: "Ko so jo vse tri občine ne Ormoškem oblikovale, so me povabili in z veseljem sem se odzvala. Žal nas je pri tej dejavnosti lani precej ovirala epidemija. Ker pa smo na prostem, je pri stojnicah kljub vsemu lep obisk." A je krizni čas skoraj povsem prekinil njene delavnice v šolah in hotelih, ki so bile njena prioriteta.
"Kar po resnici povem, da zadnji dve leti bolj slabo kaže in sem prisiljena v asketsko življenje," je odkrita. Upa, da se bodo časi izboljšali in bo spet lahko razdajala svoje znanje in spretnosti: "Ta čas pa si pomagam tako, da delam pri stojnici in vesela sem, ko nekdo z veseljem kupi katero od igrač ali košarico s klopotcem. A resnično pogrešam živ stik z otroki. To delo jih sicer res utrudi, a so nad njim navdušeni, saj pogosto slišim, da je čas za delavnico prehitro minil in bi radi izdelali še kaj za svojega bratca ali sestrico ..." Vesela je, da je kljub krizi lahko sodelovala na Bistriških dnevih in v okviru Festivala Lent v Mariboru, kjer je bilo veliko obiskovalcev in so z otroki naredili po 46 bobik, saj so res radi prihajali.
Ni tip za jamranje
Janežičeva pravi, da je v življenju preživela že veliko težkih časov in zaposlitev: "Nisem tip za jamranje. Delala sem že kot tekstilno-konfekcijska obrtnica, se došolala za zdravstveno negovalko in delala v domovih starejših v Ormožu in Ljutomeru, v okviru pomoči na domu preko ormoškega centra za socialno delo ter tudi v ormoškem Varstveno- delovnem centru. Vse to sem delala, saj mi ni težko poprijeti za delo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
