Ob 35. obletnici samostojnosti Republike Slovenije sta Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož in Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na ptujskem gradu organizirala dogodek Refleksije samostojnosti. Strokovnjaki so na dveh panelih - o družbenopolitičnem in kulturnem razvoju ter gospodarskem razvoju - razpravljali o preteklih 35 letih, o ključnih izzivih in skušali odgovoriti na vprašanje, kje je danes Slovenija kot država. Cilj je bil kritični pretres in ocena stanja, zlasti pa soočiti izzive, s katerimi se danes soočata ne le naša država, temveč tudi evropska skupnost, so zapisali v ptujskem pokrajinskem muzeju.
Stagnacija v ključnih podsistemih
Po mnenju direktorja Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož Aleksandra Lorenčiča je z današnje perspektive moč podati kritično distanco do interpretacije slovenske tranzicije kot enoznačne zgodbe o uspehu. "Jasno je, da se nobena od prevladujočih tez izpred 30 in več let ni uresničila. Torej, po eni strani Slovenija danes ni 'druga Švica', prav tako osamosvojitev ni pomenila gospodarskega kolapsa. 'Druga Švica' je bila v prvi vrsti le politična floskula, kaj več ne. Čeprav je bila pot specifična, v širšem zgodovinskem kontekstu ne moremo govoriti o popolni izoliranosti od tranzicijskih zakonitosti in rezultatov. Ključna prednost Slovenije ni bila le v političnem prelomu leta 1991, temveč zlasti v predhodni dediščini. Žal pa smo te prednosti, tudi napram drugim nam primerljivim tranzicijskim državam, zapravili."
"Slovenija danes ni 'druga Švica', prav tako osamosvojitev ni pomenila gospodarskega kolapsa"
Zgodovinar Božo Repe je izpostavil, da kot država nismo največ zavozili v začetku, temveč smo "zavozili v načinu, kako smo upravljali uspeh. Namesto da bi družbeno lastnino uporabili kot razvojni kapital, smo jo pogosto razprodali ali razpršili brez jasnega cilja. Hkrati se je vzpostavil model selektivnega liberalizma: trg brez močnih institucij in država brez razvojne funkcije. Posledica je stagnacija v ključnih podsistemih: zdravstvu, stanovanjski politiki, infrastrukturi. Dodaten problem je politični sistem, ki se je razvil v strankokracijo, kjer prevladuje logika delitve vpliva in virov. Izhod, če je sploh možen, ne bo trenuten, morda šele z novo generacijo."
Slovenski politični sistem ujetnik samega sebe
Ena ključnih tez dogodka je bila, da izhod ni v eni reformi, ampak v spremembi razvojnega modela. Zgodovinar Bojan Balkovec je prepričan, da, "moramo žal ugotoviti, da je slovenski politični sistem ujetnik samega sebe". Politični ustroj, kot so ga postavili ob osamosvojitvi, je načelno ustrezen, vendar je vedno težava v izvajanju. Hkrati pa je sistem zapleten, dodali smo obilico zakonov, ki pa ni nujno, da so med seboj usklajeni.
"Osrednji problem v upravljanju države je morda neprevzemanje odgovornosti"
Verjetno je težava tudi v konstrukciji sistema, ki ga je zelo težko modificirati, čeprav so jasno vidne potrebe po nadgradnji sistema. V smislu politične participacije pa lahko opazimo razočaranje volivcev, ker so sistem ugrabile politične stranke. Slednje v bistvu ne upravljajo države, ampak prevladujoče skrbijo za interese stranke in lobijev, ki vplivajo na stranko. Stranke v mnogih primerih nimajo stika z realnostjo. Lep primer tega je predlog o uvedbi preferenčnega glasu za volitve poslancev. Stranke, ki so v nekem trenutku idejo podpirale, so se potem premislile, ker so se ustrašile za svoje privilegije in morebitno izgubo moči strankarskega aparata. "Verjetno ne tako nepomemben, morda pa celo osrednji problem v upravljanju države, pa je neprevzemanje odgovornosti," je še izpostavil Balkovec.
