Ravnateljica OŠ dr. Ljudevita Pivka Lidija Marin: Naše glavno vodilo je, da vsak otrok najde svoje mesto v družbi

Bliža se konec šolskega leta. Kako minevajo zadnji tedni na vaši šoli?

"Pri nas je podobno kot na vseh osnovnih šolah. Poteka še zadnje ocenjevanje in zaključevanje ocen po predmetih. Hkrati pa je to tudi zelo pester čas. Nekateri učenci posebnega programa so trenutno v šoli v naravi v Poreču, drugi so se vrnili s Pohorja. Vrstijo se zaključni izleti, pripravljamo se na valeto in številne druge zaključne dogodke. Tako da je dogajanja res veliko."

Vseeno učenci na vaši šoli verjetno ne občutijo enakih pritiskov glede ocen kot njihovi vrstniki v rednih osnovnih šolah?

"Pri nas izvajamo dva programa. Prvi je program z nižjim izobrazbenim standardom, kjer učenci sledijo prilagojenemu programu in pridobivajo znanja, ki jih potrebujejo za nadaljnje izobraževanje. Tudi tukaj je ocenjevanje in vsako ocenjevanje za otroka pomeni določeno mero stresa. Res pa je, da program ni tako obsežen in zahteven kot v redni osnovni šoli.

V posebnem programu pa imajo učenci do 26. leta starosti opisno ocenjevanje, zato je tam pritiska bistveno manj. Starše naših učencev veliko bolj kot ocene zanima, kako se otrok počuti, kako napreduje, kako se vključuje v okolje in kako razvija svoje sposobnosti."

Kakšna so pričakovanja staršev in učencev?

"Vsak starš si želi, da bi bil njegov otrok čim bolj uspešen v življenju. Naš cilj je, da pri vsakem otroku prepoznamo njegova močna področja in jih razvijamo. Zelo dobro sodelujemo s starši, ki so vključeni v pripravo individualiziranih programov in vse pomembne odločitve glede otrokovega razvoja. Veliko pozornosti namenjamo vključevanju otrok v športne, kulturne in druge dejavnosti. Prav ta občutek pripadnosti in vključenosti je izjemno pomemben. V primerjavi z drugimi šolami je pri nas manj tekmovalnosti in več poudarka na osebnem napredku posameznika."

Kam vodi pot vaših učencev po zaključku osnovne šole? 

"Učenci programa z nižjim izobrazbenim standardom se najpogosteje vključujejo v nižje poklicno izobraževanje v srednješolskih centrih na Ptuju ali v Mariboru. Po končanem dvoletnem programu lahko šolanje nadaljujejo tudi v triletnih programih in kasneje tudi plus dva. Njihova pot je v tem primeru malo daljša, a je mogoča. Učenci posebnega programa pa se po zaključku šolanja vključujejo v varstveno-delovne centre, dnevne delavnice ali druge oblike varstva in zaposlitve. Vsi se tega prehoda praviloma veselijo, saj pomeni nov korak k njihovi samostojnosti."

Kakšne uspehe dosegajo vaši učenci?

"Udeležujemo se številnih tekmovanj za šole s prilagojenim programom, od matematičnih in debatnih srečanj do športnih, pevskih in folklornih tekmovanj. Naši učenci dosegajo zelo lepe rezultate in dokazujejo, da lahko uspešno razvijajo svoje talente na različnih področjih. Težko pa posplošim, kako uspešni smo pri zaključevanju razredov, saj je pri nas ta specifika, da učenci na osnovi odločbe k nam prihajajo skozi celo šolsko leto. Če se vključijo na začetku šolskega leta, potem normalno zaključijo razred in gredo naprej, pri tistih, ki pridejo med letom, pa so kdaj težave. Prehodi pa se potem dogajajo tudi pri nas. Otrok običajno najprej pride k nam na nižji izobrazbeni standard, če vidimo, da je to zanj prezahtevno, pa se prepiše na posebni program."

Število učencev pri vas narašča. Se že soočate s prostorsko stisko?

"Ko smo se pred desetimi leti preselili v sedanje prostore, smo imeli okoli 70 otrok. Šola je bila načrtovana za približno 120 do 140 učencev. Danes jih imamo okoli 180, poleg tega še tri oddelke razvojnega vrtca. Prostorsko stisko smo začasno rešili s širitvijo v prostore Dijaškega doma Ptuj, kjer imamo v najemu več etaž in kjer smo prevzeli tudi pripravo obrokov. S tem smo pridobili nekaj dodatnega prostora, vendar število otrok še naprej raste."

Čemu pripisujete ta trend, ob tem, da vemo, da se število rojstev že leta zmanjšuje?

"Zakaj je tako, ne znamo natančno pojasniti. Dejstvo pa je, da ta trend opažajo po vsej Sloveniji. Redna osnovna šola je danes precej zahtevna. Predmetniki in učni načrti niso enostavni. Veliko staršev pri učenju pomaga tudi povprečnim in uspešnim otrokom." 

So morda kriteriji bolj ohlapni, hitreje zaznamo neke posebne potrebe ali morda otroci lažje pridejo do odločb?

"Pomembno je poudariti, da otrok ne pride k nam čez noč. Pred tem prejema dodatno strokovno pomoč, prilagoditve in različne oblike podpore v redni šoli. Šele ko vse to ne zadostuje, se začne postopek usmerjanja v prilagojen program."

Katere težave pri otrocih opažate najpogosteje?

"Razlogi za usmerjanje so zelo različni. Ne bi rekla, da katera skupina posebnih potreb izrazito prevladuje. Opažamo pa nekaj drugega - vse več je govornih in jezikovnih težav pri vrtčevskih otrocih. Naše logopedinje, ki delujejo tudi v vrtcih in šolah, ugotavljajo, da potrebe po logopedski pomoči iz leta v leto naraščajo. Vedno več otrok pozneje spregovori ali ima različne govorne težave. Po mojem mnenju imajo tu pomembno vlogo zasloni. Danes pogosto vidimo, da imajo že zelo majhni otroci v rokah telefone ali tablice. Pogovora med starši in otroki je manj kot nekoč. Pri razvoju govora je ključnega pomena, da se z otrokom pogovarjamo že od rojstva naprej. Če tega ni dovolj, se lahko to kaže v poznejšem razvoju govora, težavah pri izgovorjavi posameznih glasov ali drugih jezikovnih primanjkljajih. Res je, da obstajajo tudi zelo ozaveščeni starši, tudi takšni, ki poskrbijo, da otroci ne gledajo niti televizije, a je po drugi strani veliko staršev, ki ne uvajajo nobenih omejitev."

Glede na večji vpis je verjetno večja tudi potreba po kadrih.

"Največ težav imamo z mankom logopedov in specialnih pedagogov. Logopedov je premalo na ravni celotne Slovenije. Mi jih trenutno imamo šest, vendar bi jih potrebovali še več. Razpise redno objavljamo, vendar kadra preprosto ni. Posledično ne moremo zagotoviti toliko ur obravnav, kot bi jih vrtci in šole potrebovali. Prednost dajemo najmlajšim otrokom in najnujnejšim primerom."

Leta 2022 ste odprli tudi razvojni vrtec. Kako se je ta izkazal?

"Zelo dobro. Imamo tri polne oddelke in tudi čakalno vrsto. Starši se za vključitev odločajo zato, ker otroci pri nas dobijo celostno podporo. V oddelkih delujejo specialne pedagoginje, pomočnice, medicinska sestra, logoped, fizioterapevt in delovni terapevt. Pred ustanovitvijo našega vrtca so bili ti otroci vključeni v razvojni oddelek Vrtca Ptuj in tam sta bila le dva otroka. Danes pokrivamo potrebe celotnega območja Spodnjega Podravja."

Veliko se govori o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne šole. Kje je meja med inkluzijo in prilagojenim programom?

"Odgovor je vedno odvisen od posameznega otroka. Dokler se otrok v redni šoli dobro počuti in napreduje, je vključevanje zagotovo smiselno. Ko pa se začnejo pojavljati večje stiske, vedenjske težave ali otrok ne zmore več slediti programu, je včasih bolje, da se mu omogoči prilagojeno okolje. Pri nas pogosto vidimo, da se otroci po prehodu sprostijo. Delajo v manjših skupinah, lažje pokažejo svoje talente in razvijejo samozavest. Veliko jih začne nastopati, ustvarjati, se vključevati v dejavnosti, kjer prej niso prišli do izraza."

Kaj pa stiske in stigme. Ali teh pri prehodih ni?

"Da bi bili otroci ob prihodu na našo šolo v stiski, niso. Se pa kdaj še pojavljajo opazke iz okolice, a tudi tega je manj kot nekoč. Pred desetletji je bilo drugače, danes pa ljudje bolje razumejo, da ne gre za slabšo pot, ampak za drugačno, otroku prilagojeno pot. Naši učenci po zaključku šolanja nadaljujejo izobraževanje in se vključujejo v družbo. V srednjih šolah se zopet srečajo z vrstniki iz navadnih šol. Zelo pomembno je, da smo vidni v lokalnem okolju. Sodelujemo z drugimi šolami, vrtci in domovi za starejše. Naši učenci denimo vsak petek pomagajo v domu upokojencev. S tem dokazujejo, da so pomemben in aktiven del skupnosti."

Bližajo se poletne počitnice. To je tudi čas, ko se številni starši znajdejo pred izzivom, kako zagotoviti varstvo za svojega otroka. Kako bodo počitnice preživeli vaši učenci?

"Zelo različno. Že deset let organiziramo počitniško varstvo z delavnicami in različnimi dejavnostmi. To nudimo prvih 14 dni počitnic in zadnjih 14 dni. Vmes se naši učenci udeležujejo taborov, ki jih organizirajo Sonček, Sožitje in druge organizacije, nekaj časa pa preživijo tudi s starši. Ves čas skušamo družinam pomagati, zato različne oblike podpore prilagajamo potrebam posameznih otrok."

Po trinajstih letih na čelu šole ste spremljali že številne generacije. Vas nekdanji učenci še kdaj obiščejo?

"Zelo pogosto. Vedno je lepo srečati nekdanjega učenca in videti, kako si je ustvaril življenje. Nedavno sem srečala nekdanjo učenko, ki je sodelovala kot ilustratorka pri otroški knjigi. Takšni trenutki so res posebni. Še posebej pa nas razveseli, ko se srednješolci vrnejo in povedo, da jim je bilo pri nas lepo. Takrat veš, da si naredil nekaj prav. Naše glavno vodilo je, da se čim več naših učencev uspešno znajde v življenju in najde svoje mesto v družbi. Mislim, da nam to zelo dobro uspeva."