Ptujčan Janko Kozel o presaditvi srca: "Vem, kako je, če si na smrt bolan"

Janko Kozel je Ptujčan, ki ga njegovi someščani poznajo kot uglajenega natakarja iz nekdaj legendarnega Pepsi bara, na stari mestni tržnici kot prodajalca zelenjave, ki jo je pridelala njegova mama, in kot vedno urejenega Ptujčana, ki se zadnjih trideset let ukvarja z oddajanjem sob. Ni pa jih veliko, ki bi vedeli, da so mu 22. julija 2018 pri 56 letih v ljubljanskem kliničnem centru presadili srce.

Čez Vršič, potem pa doma zadihan

"V življenju, pred transplantacijo srca, se nisem dosti ukvarjal z vprašanjem darovanja organov. Zdaj vem, da je to največ, kar lahko človek naredi za sočloveka in zase. Sam darovalec po bolezni in presaditvi srca ne morem biti, a prav rad govorim o tej svoji izkušnji in spodbujam vse, ki razmišljajo o donatorstvu, da ta korak tudi zares storijo," je ob srečanju, ki je bilo popolnoma v njegovem slogu, ko si je oblekel belo srajco in rokava spel z rdečima manšetnima gumboma, dodal še staro zapestno uro z rdečim pasom in si na prsi pripel značko dveh src, na glavo po dal slamnik, povedal Janko Kozel in nadaljeval:

"Svoje poslanstvo prepoznavam v tem, da govorim o svoji zgodbi tistim, ki so se znašli na podobni preizkušnji. Dobrodošla je psihološka podpora, ki jo v času priprave na presaditev in tudi po transplantaciji bolnikom nudi naše zdravstvo, a vem, da ljudi še kako nagovorijo in ohrabrijo zgodbe, kot je moja. Jaz lahko govorim o sreči, ki sem jo doživel, pa tudi o bolečinah, ki sem jih v času pešanja srca prestajal. Vem, kako je, če si na smrt bolan, a moraš biti popolnoma zdrav, da si primeren za presaditev kakega organa." Danes nekdanji ljubiteljski kolesar, ki se je nekajkrat podal čez Vršič in je v svoji triatlonski preizkušnji zaplaval tudi po Blejskem jezeru, ne skriva, da je prve znake bolezni pripisoval preobremenjenosti, a je bilo še toliko vsega treba postoriti, preden se je odpravil do zdravnika. Še avto je bilo treba prej popraviti, se spominja danes.

"Zdravniki so hitro ugotovili, da so moje težave z utrujenostjo, dihanjem in občutkom, da se je vsa teža tega sveta zvalila na moja ramena, povezane s pešanjem srca. Nekaj časa je še šlo z zdravili, a marca 2018 sem pristal v ljubljanskem kliničnem centru, od koder me vse do operacije niso spustili domov. Menda jim je bila, poleg mojega bolnega srca, všeč moja volja do življenja. Če je le šlo, sem se rad pošalil. In tista bolnišnična obleka ni bila ovira, da se ne bi uredil in s klobukom na glavi stopal gor in dol po bolnišničnih hodnikih. Počasi je šlo, a je bilo zato dovolj časa za pozdrave, ohrabrujoče nasmeške in drobne prijaznosti, na katere v vsakdanjem življenju prehitro pozabimo ali jih spregledamo. Bili so to kljub negotovosti lepi dnevi, ko sem se popolnoma predal. Se pomiril sam s sabo in vsemi mojimi. Vzel sem tudi v zakup, da lahko umrem, da morda ne najdejo srca dovolj hitro in je lahko čakanje na transplantacijo mesece, celo leta dolgo. Meni so, glede na krvno skupino in vse druge dejavnike, ki se morajo ujemati, napovedovali več kot leto čakanja, a se je zgodilo, da sem že po nekaj mesecih dočakal presaditev srca. O darovalcu uradno ne vem ničesar, vem pa, da je bil dober človek, in to je povsem dovolj. Rad imam to svoje drugo srce," pravi sogovornik, ki je že, ko je še sam čakal na presaditev srca, znal k pozitivnemu razmišljanju pritegniti tiste, ki so bili na podobni poti transplantacije, a so morda dvomili.

Teden po presaditvi na pragu Ptuja

"Uspeh presaditve organa je odvisen od mnogih dejavnikov. Naše zdravstvo je na izredno visoki ravni, sam imam z zdravniki in vsemi drugimi, ki sem jih in jih še srečujem v ljubljanskem kliničnem centru, same dobre izkušnje. Res so strokovnjaki in dobri ljudje. "Mislite na nekaj lepega in jutri se boste zbudili z novim srcem," so bile besede srčnega kirurga Tomislava Klokočovnika, ki me je operiral. Po presaditvi so mi povedali, da sem bil 205 minut brez srca, a že dan po operaciji so me postavili na noge. Po enem tednu sem bil že doma, pri družini, ki ji v tistih mesecih zagotovo ni bilo lahko, a sta tako Majda kot Urban verjela, da bo vse dobro, bila sta močna, in ko sem videl, da zmoreta, je bilo vse veliko lažje," se spominja Janko, za prijatelje tudi Jankec, srečen že zato, ker ima z domačega dvorišča najlepši pogled na Ptuj.

V življenju, ki ga zadnja leta prav rad deli z obiskovalci hiše Fani in Sončne hiše, je počel vse mogoče, bil je tudi organizator porok, danes se v prostem času umakne v svojo bogato založeno knjižnico, se odpravi na bolšjo tržnico ali stopi v kako trgovino ponovne uporabe. "Verjamem, da je na svet in življenje treba gledati s prijaznejšimi očmi in odgovornejšimi dejanji. Sam sem zagovornik ponovne uporabe, v skušnjavo me spravijo le novi čevlji, sicer pa imam doma kolo iz leta 1935, ki ga vozim v vrstah kolesarskih starodobnikov," pravi ljubitelj starega, ki svojo bolezen in presaditev srca razume kot preizkušnjo, ki jo je bilo treba kar najbolje preživeti: "Prav zato, ker vem, kako je, ko človek zboli tako zelo, da mu življenje lahko reši le presaditev kakega organa, govorim o svoji izkušnji. Ničesar ne skrivam, a sam najraje svoja razmišljanja obrnem na svetlo, humorno stran, saj nam življenje kljub težkim preizkušnjam ponuja tudi prav zanimive izzive."