Njegova ljubezen je predvsem pisanje pesmi v verzih, tako je decembra 2010 v samozaložbi v 300 izvodih izdal prvenec - zbirko pesmi z naslovom Šepet jeseni. "Iskal sem primeren naslov, in ker je zbirka izšla v jeseni mojega življenja, sem izbral ta naslov," pove Janko Potočnik. Knjigo s 113 stranmi, v kateri je čez 200 njegovih pesmi, je posvetil Karolini. V knjigi je več poglavij, med njimi Najin čas, Mami, Ženi, Jesen, Zima, Ostalo in Priložnostne, v katerih je izbral zapisane pesnitve. Knjigo je ilustriral Slovenjebistričan Zvone Potočnik, s katerim, kljub enakemu priimku, nista v sorodu.
Vedno piše v verzih
Navdih za pisanje najde predvsem v naravi, na sprehodih, "pišem pa potem ponoči", razloži. "Prisluhnem barvi svojega glasu in tako komponiram svoja dela," pristavi. Še vedno piše, njegovi rokopisi, ki jih na računalnik nato prepisuje hčerka Tatjana, s katero živi, čakajo na izid še ene zbirke, kot napoveduje, kajti pesmi na zalogi je še ogromno. "Vsepovsod jih ima," poreče hčerka. "Te pesmi so zdaj nekoliko drugačne, v drugem mojem življenjskem obdobju," pravi, "še vedno pa so v verzih. Vedno pišem v verzih, moja besedila tudi nekaj povedo, in so razumljiva predvsem starejšim. Medtem ko me ta sodobna literatura, pesništvo, moti."
Pesmi priloži tudi k vsaki voščilnici
Prebira Prešerna, ki je tudi njegov vzornik, "ker imajo njegove pesmi vsebino, ki veliko pove, všeč mi je tudi Prešernov slog," razloži. Všeč so mu še avtorji Tone Pavček, Simon Gregorčič in Feri Lainšček. Janko Potočnik je tudi soustanovitelj in še danes član Literarnega kluba upokojencev Slovenije (Likus), ki ima sedež v Mariboru. V njihovem vsakoletnem, lani že 33. po vrsti izdanem zborniku piscev upokojencev Slovenije so vsako leto objavljene tudi njegove pesmi. Deloval je tudi v slovenjebistriškem kulturnem društvu DPD Svoboda, na odru kot igralec v dramskih igrah in kot kostumograf. Njegovo udejstvovanje v ljubiteljski kulturi ni ostalo neopaženo. Prejel je več priznanj, med njimi posebno plaketo Likusa za izredne zasluge pri razvoju literarne dejavnosti med upokojenci leta 2012, leto poprej pa plaketo Štefana Romiha z listino za življenjsko delo na področju ljubiteljske kulture v občini Slovenska Bistrica od Zveze kulturnih društev Slovenije (ZKDS) na predlog Zveze kulturnih društev (ZKD) občin Slovenska Bistrica, Poljčane in Makole.
Trgovec, ki ni nikoli prodajal
Potočnik, rojen 26. decembra 1930, je osnovno šolo obiskoval v domačem kraju, nato se je na Ptuju izučil za trgovca, "in nikoli prodajal", vskoči z besedo hčerka. Na predlog strica se je podal v kmetijstvo in končal srednjo kmetijsko in višjo agronomsko šolo v Mariboru. Nekaj let je bil upravnik posestev v več krajih po Sloveniji, nato je nekaj let poučeval na OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica kemijo in biologijo. BIl je tudi upravnik domov za upokojence v Slovenski Bistrici, nato pa upravnik na okrožnem sodišču v Mariboru, kjer je koordiniral delo tehničnih služb, in se tam tudi upokojil.
Tudi v organizacije, v katerih je služboval, je vnašal kulturo, med drugim na sodišče, kamor je vabil manjše zasedbe gledališčnikov iz SNG Maribor na izvedbe predstav, in umetnike, ki so tam razstavljali. "Da sodišče ne bi bilo tako togo," ob tem pristavi. Iz Spodnje Nove vasi sta se s hčerko v Slovensko Bistrico preselila pred petimi leti. "Iskala sva družino, ki bi pomagala na kmetiji v Spodnji Novi vasi in bi po hčerkini smrti vse podedovala. Vendar primerne nisva našla in tako sva se preselila," razloži.
Pesmi priloži tudi k vsaki voščilnici, ki jo zapiše slavljencu. "Poti srečanj so križišča. Bralec naj presodi, če beseda moja njegovega je vredna zavetišča," je zapisal v svojem prvencu. In še: "Knjige in rože so ob cenjeni družini moje vsakdanje spremljevalke. Z vseh potovanj sem se vedno vračal s knjigo in rožo, tako sem ob duhovni rasti bogatil družinsko bivalno okolje. Narava me navdihuje in iz nje črpam izrazno moč umetniške besede." Pri njegovih sosedih je začel cveteti zimski jasmin in o njem zdaj nastaja nova Potočnikova pesem.
