Na svoji kmetiji v Starošincah so začeli pridelovati piro, in to brez kakršnekoli kemije, le s hlevskim gnojem, saj imajo tudi prašiče. Na podoben način pridelujejo buče, imajo tudi jajca pašne reje. Kokoši so v lično urejenem posebnem kokošnjaku, ki ima na strehi zasajene različne trave in rože, kar pomaga, da je pozimi v kokošnjaku za približno pet stopinj topleje, poleti pa za toliko stopinj hladneje. Trenutno so kokoši zaradi ptičje gripe v kokošnjaku, sicer so na prostem.
Ni vseeno, kakšno hrano jemo
V lokalnem okolju in tudi širše so Žitnikovi postali prepoznavni prav po različnih izdelkih iz pire - od kruha z drožmi, različnih keksov, testenin in medenjakov iz pirine polnozrnate moke. Za zdaj medu ne pridelujejo sami, ga pa kupijo pri pridelovalcu iz njihove občine, saj želijo spodbujati lokalno pridelavo. "V času epidemije in zaprtja mnogih trgovin so potrošniki veliko bolj cenili lokalno pridelavo, sedaj z odpiranjem trgovin znova začenjajo pozabljati na nas," opaža Žitnikova, ki pa vseeno verjame, da bodo tisti, ki odgovorno skrbijo za prehrano tako otrok v vrtcih in šolah ter tudi odrasli sami ostali ozaveščeni, da ni vseeno, kakšno hrano (po)jemo, od kod ta prihaja in koliko kilometrov transporta je bilo s hrano opravljenega. Potem ko piro sami pridelajo, zrnje sproti (z)meljejo na ekološki kmetiji v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici.
Pred epidemijo so kar 40 odstotkov svojih izdelkov prodali šolam in vrtcem, kjer znajo organizatorji prehrane nadrejenim pojasniti pomen res nekoliko dražje, a domače prehrane za najmlajše. Ostalo prodajo družinam, parom in posameznikom, ki kupujejo v njihovi trgovini v Starošincah ali na Pohorski tržnici v Pivoli, predvsem decembra v času obdarovanja so precej prodali prek spleta. Veseli jih, da je tudi med krajani Starošinc veliko zanimanja za njihove izdelke, zdaj ko so spet omogočeni prehodi občinskih meja, jih obiskujejo tudi iz sosednjih občin.
Njihovo bučno olje je 100-odstotno iz bučnih semen, ki jih oberejo strojno, nato jih posušijo v svoji sušilnici, za stiskanje poskrbi oljarna Belšak iz Terbegovcev v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Z bučami imajo zasejane štiri hektarje, njihova posebnost so pražena bučna semena, soljena s piransko soljo, imajo pa jih tudi z belo čokolado in meto ter s 60-odstotno temno čokolado.
Prihodnost vidijo v (butičnem) turizmu
Robert Žitnik je po izobrazbi orodjar in domačin v Starošincah, Rosmarie pa se je rodila v Avstriji, nato živela v bližnjem Brunšviku, prav tako na kmetiji. V mlajših letih je po izobrazbi obutvena tehnica, ki se je šolala v Kranju, dejala, da nikoli ne bo več delala na kmetiji, a se ji ni tako izteklo. Svojčas je hotela biti vzgojiteljica.
Njun sin Blaž je dijak Šolskega centra Ptuj - Šole za ekonomijo, turizem in kmetijstvo, ki bo morda v prihodnje Kmetijo Žitnik popeljal v bolj turistične vode. Že sedaj se občasno pri njih ustavijo avtodomarji, ki velikokrat obiščejo bližnje Zeleno jezero ali preprosto uživajo v spokojni naravi, ki jo občasno zmoti le vožnja kakšnega traktorja. Z doseženim so zadovoljni, čeprav vedo, da če bi bila kupna moč v tem okolju večja, bi prodali nekaj več. Veliko si v prihodnje obetajo od razvoja turistične destinacije Ravno polje, katerega aktivni člani so, saj vedo, da je prihodnost prav v butičnem turizmu.
