V starški osnovni šoli se otroci že več kot desetletje lahko učijo tudi klekljati. Cele generacije otrok, od deklet do fantov, so se učile "zasukaj, prekrižaj, zategni". Da pa številni otroci, ki obiskujejo osnovno šolo v Staršah, znajo klekljati, se je treba zahvaliti učiteljici Jani Dobnik, ki izhaja iz Idrije in se je v Zlatoličje primožila.
Zaradi mame vztrajala pri klekljanju
"Mama se je veliko ukvarjala z ročnimi deli in verjetno je to botrovalo mojemu vpisu v Čipkarsko šolo v Idriji. Klekljati sem začela, ko sem bila stara šest let. Šolo sem obiskovala kar enajst let, vmes sem skoraj obupala, pa je mama vztrajala, da se moram naučiti klekljati. Že kot otrok sem na počitnicah učila svoje sestrične. Zelo ponosna sem bila, ko sem si sama narisala in izdelala čipko za maturantsko obleko," svoje prve stike s sukancem opisuje Dobnikova in dodaja, da so v krajih, kjer je klekljanje doma, otroci pričeli klekljati kakor hitro so lahko držali kleklje pa vse do starosti, ko so sploh še kaj videli. S krožkom v Staršah pa je pričela, ko je hči obiskovala drugi razred starške šole. Zdelo se ji je namreč, da je zadnji čas, da hči začne klekljati. Dobnikova je takrat sicer delala na osnovni šoli v Mariboru, zato je stopila v stik s starškim ravnateljem, ki se je s predlogom strinjal. Takrat je krožek obiskovalo od pet do sedem učencev. Ko pa je Dobnikova pričela poučevati na starški osnovni šoli, je število učencev pri klekljarskem krožku naraslo, danes jih krožek obiskuje med 25 in 30.
V klekljanju se tudi tekmuje
V Staršah otroci delajo po programu Čipkarske šole v Idriji, nekatere izdelke pa jim Dobnikova malo pomanjša, saj učenci klekljajo manj kot v Idriji. "Učenci osvojijo osnove: kitico, ris, sukani ris in različne obrobe za robčke, tisti, ki vztrajajo več let, pa lahko naredijo tudi kakšen zahtevnejši izdelek. Rada bi naučila učence, da bi klekljali po tehničnih skicah, saj je potem znanje trajnejše, če veš, kako si lahko pomagaš," o metodah poučevanja razlaga zagotovo najboljša klekljarica v občini Starše. Prvi motiv, ki se ga učenci lotijo, je živalica, nato pa sledijo zapestnice, razne obrobe za robčke in prtičke. Se pa v klekljanju tudi tekmuje.
V klekljarski krožek se vključujejo tako deklice kot dečki, tudi učiteljice so se učile klekljanja
Rada kleklja in poučuje
Ob vsej tej zagnanosti in prenašanju znanja na mlajše generacijo nismo mogli mimo vprašanja, od kot Dobnikova črpa energijo za poučevanje. "Rada klekljam in rada poučujem. Če to združim, je to klekljarski krožek. Otroci radi hodijo h krožku, in ko jih gledam, kako delajo, me to napolni z novo energijo. Vsako leto si izmislim kak nov izdelek, ki poživi razstavo. Vedno sem vsakemu rada pokazala, kako se kleklja, in s tem rušila tabuje, kako je to nekaj težkega," je odvrnila. Sicer pa pravi, da sama kleklja bolj malo, za kakšno darilo ali za natečaje. Ti ji predstavljajo poseben izziv, sploh, kadar mora klekljati po kakšnem težjem vzorcu ali narediti avtorsko čipko.
