Leta 2007 je Milan Voglar, mrzli nečak znanega akademskega slikarja in karikaturista Mikija Mustra, predal pot namenu. "Pot že ves ta čas živi, tudi ti prostori tukaj. To je zame poplačilo za vse pretekle težave. Sicer to ni biznis, to delam z dušo, ljubiteljsko. Ne delam neke silne reklame," je dejal Voglar, ko sva se srečala pri njegovem Športnorekreacijskem centru Šumica, ki ga marsikdo z veseljem izkoristi za piknik, kakšno praznovanje ali srečanje in kjer se Mustrova pot začne in konča. Ponosen je, da je ustvaril eno prvih tematskih pohodnih poti pri nas: "Danes, mi pravijo, je to trend. Skoraj ni občine, ki ne bi imela takšne ali drugačne pohodne poti. Celo planinske, čeprav tu ni nobenih planin."

Pot potrebuje zgodbo

Zgodbo Mustrove poti je začel pisati leta 2005, ko je Miki Muster praznoval 80 let, in je na Šumici pripravil tudi družinsko srečanje: "Tako sem se nekako kot Haložan hotel oddolžiti za vse, kar je naredil. Sramota je bila za Haloze, pa tudi za Ptuj, da ga pred tem niti z besedo ni nihče omenjal. Čeprav sem se trudil že, ko smo spadali pod skupno ptujsko občino in kasneje v Gorišnico." Ob srečanju, pravi, je dobil idejo, kako bi mu rekli en velik hvala: "Saj je le naredil nekaj, jaz bi rekel, za človeštvo. Slovenci so ga sicer nagnali, še danes marsikaj ni prevedeno." Zato ga je vprašal, ali bi narisal logotip in motive za štampiljke, da bi naredil pot, tako za otroke kot za odrasle. Ustvaril neko zgodbo. "Pa je narisal svoje najbolj znane slovenske junake Trdonjo, Zvitorepca, Lakotnika. In grozd. S tem je potrdil svoje haloške korenine," pripoveduje Voglar. In tako je zaživela pot, ki je bila po ustanoviteljevih besedah ob odprtju pravi hit. Tja so obiskovalce vozili številni avtobusi, prihajali so iz šol, iz tujine. "Prišle pa so tudi nove težave, zavist. Takoj so se pojavile tudi nove poti. A pot, da živi, potrebuje zgodbo. In na Mustrovo pot marsikdo še vedno pride," zatrdi Voglar.

Držali so se za glavo

Mustrova pot pa ni edini Voglarjev prispevek temu haloškemu kraju, ki je postal njegov dom pred 35 leti. "Vedno sem bil bolj za zunaj kot za notri. V Mariboru smo z družino živeli v stanovanju, ki je bilo novo, v njem ni bilo nič kaj za postoriti. Meni pa je hitro postalo dolgčas," začne Voglar pripoved o tem, kaj ga je sploh pripeljalo v Cirkulane sredi Haloz. Najprej so imeli tam samo počitniško hišico, kasneje je iz nje zrasla hiša. Kot izkušen elektromonter je delo dobil v industrijskem obratu v Dolanah in leta 1985 se je v Cirkulane preselila cela družina: "Takrat nisem razmišljal, kaj me tu čaka. Ni bilo ne vode ne ceste, elektrika je bila taka, da je sosed, ko sem vklopil mešalec, skoraj ostal brez nje. Nekaj časa sem razmišljal, kaj bi. Da gremo nazaj, saj je tu nemogoče živeti. Potem pa sem se odločil, da bom poskušal prispevati k ureditvi komunalne infrastrukture. In mi je res uspelo." Tudi z njegovo vztrajnostjo so v kraj pripeljali vodovod, uredili ceste. Čeprav, pravi, ni bilo lahko: "Ko smo se končno zedinili, da vodovod želimo, je nastalo vprašanje, po čigavi zemlji bo tekel. Enako je bilo pri cesti. Jaz pravim, da je najdražja haloška zemlja ob cesti. Pa čeprav je tri četrt Haloz zaraščenih." A ni odnehal. Za doseganje neke kakovosti življenja, pravi, pa je bilo treba to infrastrukturo tudi nadgraditi: "Če naj bi mladi ostajali, živeli v kraju, je bil potreben razvoj športa." Zato je bil leta 1992 tudi pobudnik ustanovitve športnega društva v Cirkulanah in kasneje predsednik gradbenega odbora za gradnjo igrišča. Takrat, se spomni, so se na Ptuju držali za glavo, češ, kaj bo z igriščem sredi Haloz: "Danes je to eno lepših igrišč." Uredili so igrišče z naravno tribuno in 400-metrsko atletsko stezo, ki pa je po Voglarjevih besedah danes žal presekana na pol.

Zadovoljstvo in življenjske izkušnje

V Voglarju pa so tlele še druge ideje: "V turističnem društvu smo se pogovarjali, da bi začeli ohranjati kulturno dediščino, domače običaje, kot je to danes moda. A je bilo očitno še prezgodaj. Zato sem kupil zemljo in šel na svoje. Pred 20 leti sem tako dal svojo vizijo, poglede na papir. V sodelovanju z arhitekti smo oblikovali ta prostor. Želel sem si večji objekt, v katerem bi uredil mladinski hotel ali hostel. Projekt je bil tudi zastavljen za pridobivanje evropskih sredstev, ki jih takrat ni bilo težko dobiti." A se je zapletlo pri pridobivanju dokumentacije in še čem. Nekatera vprašanja po njegovih besedah ostajajo nerešena vse do danes. Za nameček je kot elektrovzdrževalec obeh tunelov na Trojanah doživel še udar električnega toka, ki ga je le za las preživel. Kot pravi, je takrat čutil, da mora težave vreči čez ramo, in se je še bolj zagnano lotil projekta. Ker so ga ovire čakale na vsakem koraku, ga skozi leta priredil. Postopoma je zaživela Šumica, leta 2007 je postavil še etnološko zbirko in že omenjeno Mustrovo pot.

Zdaj, ko gleda nazaj, Voglar pravi, da je srečen, da je živel zdaj in tukaj: "Bili so bili lepi in grdi trenutki. Bilo pa je neko zadovoljstvo in življenjske izkušnje, ki sem si jih nabral in jih ne bi dal za nobeno diplomo, za nobeno fakulteto."