Milan Trkulja iz Veličan pri Ivanjkovcih se je v lončarstvo zaljubil pred kakimi 35 leti, še kot štirinajstletnik: "Delati sem začel ob stricu Jožetu Zelenku, ki je sicer hodil v službo v tukajšnje vinograde, a je bil spreten tudi z lončarskimi izdelki. Ker sem hotel vedeti vedno več in se naučiti, kako se vse to dela, sem se podal še do nekdaj znanega prekmurskega mojstra Alojza Bojnca. Lončarstvo sem res zgodaj vzljubil in niti ne vem več, kako se mi je uspelo vse to naučiti. Nekako je delo šlo kar samo od sebe. Všeč mi je, da z rokami narediš kaj konkretnega, da dobesedno med prsti nastane kakršenkoli izdelek, na katerega si potem ponosen. Vznemirljivo je, ko si zamisliš kak nov izdelek, nov vzorec ali pa prenašaš iz preteklosti nekdanje vzorce in oblike. In jim morda dodaš še kaj svojega."
Delal je v Safilu
Za poklic lončarja se ni odločil, saj je bil prepričan, da je izdelke težko prodati in bi se težko preživljal. Včasih so ljudje veliko kupovali keramiko za uporabo v kuhinji, za hrambo vode in vina, zdaj so njegovi izdelki večinoma okrasna keramika. A časi se spreminjajo, saj bi lahko keramika nadomestila denimo plastiko, katere uporabo vse bolj omejujemo.
Ker ni verjel, da bi lahko z lončarstvom dobro živel, se je podal v gradbeništvo in se izučil za zidarja. A ker ni mogel delati na višini, se je odločil za službo v Safilu in v njem je delal do letošnjega junija, ko so lastniki podjetje poslali v likvidacijo. Ko je uvidel, kako kaže, se je lončarstvu spet še bolj posvetil, saj se je doslej s tem ukvarjal le v prostem času: "V ponudbo na Vinsko-turistični cesti Jeruzalem in v kolektivno blagovno znamko (KBZ) sem se vključil lani, ko so me povabili z Zavoda za turizem. Zame je to izredno dobra priložnost. Tudi za obiskovalce iz Slovenije in tujine je dobro, da ob cesti ponudimo še kaj drugega kot odlično vino in hrano. Interes za moje izdelke je velik, sem zadovoljen, saj se za nakupe odločajo tako slovenski obiskovalci kakor tudi Avstrijci in Nemci. "
Certifkat ima že 30 let
Trkulja je že pred 30 leti dobil certifikat za svoje lončarske izdelke, ki mu jih je etnolog dr. Janez Bogataj priznal kot izdelek domače slovenske obrti. Letos se je odločil, da jih da še v ocenjevanje za KBZ Jeruzalem Slovenija: "Tudi tokrat je moje izdelke ocenjeval dr. Bogataj. Uradnih rezultatov še nimam, vem samo, da sem certifikat dobil in mi ga bodo podelili v novembru. Poslal sem štiri izdelke in veliko mi pomeni, da sem v KBZ, saj je to pomembno za promocijo." Milan še ne ve natančno, ali se bo lahko tudi službeno posvetil lončarstvu. Pravi, da mora še malo premisliti in izračunati, ali bi od tega lahko živel. A poleg turistične prodaje so se mu že ponudile nove priložnosti. "Poleg klasičnih izdelkov, kot so vrči za nošenje vina, vidre, pekači, tudi za potice, in sklede, so ljudje zelo dobro sprejeli okrasne amfore, vpletene z žico, prava uspešnica pa je moj novi izdelek - posoda s tremi nožicami za ikebane. Te smo pričeli poleg vaz za na grobove letos ponujati prvič, in ker takih ikeban doslej ni bilo, je odziv izredno dober."
Prevzel Rajšpovo delo
Poleg tega je v Mariboru prevzel naročila in stranke starejšega lončarja Antona Rajšpa, za katerega je občasno delal že zadnjih 25 let: "Z gospodom Rajšpom izredno lepo sodelujeva in ob njegovih stalnih strankah sem letos prevzel tudi naročila za grosiste, ki moje izdelke vozijo v cvetličarne po vsej Sloveniji. Za zdaj mi kaže dobro."
Med njegovimi posebnimi in novimi izdelki so poleg pisanih cvetov tudi okrasne živobarvne gobice: "Sam sem si jih zamislil kot nekaj novega za okrasitev vrtov. Ne vem, ali podobne izdeluje še kdo drug, jih nisem nikjer videl, in moram reči, da obiskovalce stojnic zelo pritegnejo, pogosto jih poslikajo. Ljudje radi dajo na vrtove kaj novega, izvirnega. Šteje tudi to, da je njihova montaža enostavna in da se v vetru njihovi pikasti klobučki tudi rahlo pozibavajo in žvenketajo."
Opremo za delo ima svojo in glino peče sam. Surovino za glazure in finejšo čistejšo glino za uporabne izdelke kupi, večinoma je iz Opekarne Križevci. Izdelek oblikuje na vretenu in ga mora potem sušiti. Še drugo žganje z glazuro je nujno na uporabni keramiki, medtem ko okrasno po prvem žganju samo še pobarva. Do martinovega bo še pri stojnicah na Svetinjah.
Podal se bo še drugam
Milan ima s soprogo Gabrijelo štiri sinove. "Od lončarstva bi rad živel, zdaj pa se še odločam. Ne bi namreč rad životaril, saj moram poskrbeti za sinove in njihovo šolanje. Najbolje bi bilo, če bi spet dobil službo kje v bližini in bi lahko lončaril še naprej," razmišlja Milan. Njegov najstarejši sin Daniel ima 19 let, Patrik 14, tukaj sta še desetletni Timotej in devetletni Mihael. Pomagajo mu pri delu, tako kot Gabrijela, kadar ima večja naročila, in pravi, da mu bo menda vsaj eden dolgoročno pomagal v lončarstvu.
Na ptujskih viteških igrah
Letos se je Trkulja s svojimi izdelki prvič podal na viteške igre na Ptujskem gradu, kamor so ga povabili. Pravi, da so si obiskovalci njegove izdelke z zanimanjem ogledovali in tudi kaj kupili ter povpraševali o načinu izdelave.
Bilo mu je prijetno in upa, da bo za bodoče podobne prireditve že imel vreteno na nožni pogon, da bo lahko pripravil tudi delavnice izdelovanja iz gline, saj električnih naprav na srednjeveških prireditvah pač ne sme biti. Vesel bo, če ga bodo tudi v prihodnje vabili na podobne dogodke.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
