
Gre za ohranjanje tradicije in vrednot, ki mu nekaj pomenijo, pove Maks Kobal. "Povabil sem nekaj prijateljev in vsak je prinesel kak predmet, ki smo ga nato obesili na vrh. V večini gre za orodje in pripomočke za vsakdanjo uporabo. Jaz sem dal knjigo, steklenico, srp in kladivo, krojač je prinesel škarje … Starine, ki imajo simbolni pomen. Prav zaradi tega je naše drevo tako posebno," razlaga.
Proletarci, prebudite se
Posebno pa je njegovo drevo tudi zaradi napisa Proletarci vseh dežel, zbudite se!, ki ob družbenem apelu povezuje še eno akcijo – prvomajsko budnico, s katero je prav tako že drugo leto zapored razveseljeval sokrajane. S svojim kombijem in ozvočenjem je s posnetkom godbe prevozil vse kraje občine, za kar so s člani društva Ohranimo naravo čisto, katere član je, potrebovali šest ur in prevozili 84 kilometrov. S tem so razveselili številne sokrajane, no, kakšnega tudi razjezili. "Mislim, da je bila akcija na splošno med ljudmi dobro sprejeta, se je pa tudi našel kdo, ki mu ni bilo všeč, da ga budimo za praznik, in je celo zagrozil s policijo," pove Kobal in pojasni, da se je ideja porodila lani, med prvo karanteno.

"Mišljeno je bilo kot enkratni dogodek oziroma dejali smo, da bomo videli, kakšen bo odziv ljudi. Ne želimo, da bi to postala naša obveznost, ne nazadnje tudi z občine nismo prejeli nobenega odziva, tako da ne vemo, ali je projekt sploh zaželen ali smo mogoče moteči," pove in še doda, da že zato za vnaprej ne napoveduje ničesar.
Ostaja pa upokojeni gradbinec aktiven na številnih drugih področjih in v številnih občinskih društvih. Kot član vinogradniškega društva je trenutno usmerjen k poskusom nekaterih vinogradnikov, da bi kot vino promovirali pridelek iz starih sort, tako imenovano brajdovščino, saj da je ta fermentirana pijača iz trte samorodnice škodljiva za zdravje.
Na potovanjih najraje sam
Sam se trudi živeti v sožitju z naravo, ukvarja se s kajakaštvom in potuje po svetu, od koder se vrača s prekrasnimi fotografijami. "Ko zagledam kakšen res lep prizor, ga posnamem. Rad se posvetim posameznemu kadru, ne slikam vsepovprek, saj mi takšne slike ne bi nič pomenile." Potepuh, kot si pravi, najraje potuje sam. "Na potovanjih spoznaš, da problemi, s katerimi se ukvarjaš doma, sploh niso problemi. Kako naj si mislim, da mi je hudo, ko pa vidim ljudi, ki nimajo strehe nad glavo, nimajo hrane, so bolni ...?"
Poletja pa preživlja v koči ob Soči, kjer se lahko popolnoma umiri in najde čas tudi za pisanje poezije. Pri pogovoru pokaže svoji zadnji pesmi, obe družbenokritični. Prva hudomušno odslikava dupleške peripetije, druga je nekoliko bolj resna in se nanaša na aktualno družbeno klimo. Obema pa je skupna avtorjeva pronicljivost in iskrenost. Ali ju bo kdaj objavil, se še ni odločil.