Spomini Tomislava Prosena: Žoga med noge, pest v obraz, potem pa na karte

"V tem mrazu sva se pod tribuno s Tavaresom morala sleči do pasu. No, snemalka je potem rekla, da sem še v dobri kondiciji," se je 77-letnemu Tomislavu Prosenu v dneh praznika njegovega NK Maribor spet veliko dogajalo. Okrogle obletnice so trenutki za zaslužne in Prosen je med tistimi, ki so pomagali, da je zgodba o mariborskem nogometu zgodba o uspehu. Ko je klub praznoval 50-letnico, so ga že razglasili za najboljšega mariborskega nogometaša vseh časov. Kaj si je lahko obetal ob 60-letnici, ki jo je klub praznoval v soboto?

Lahko bi naredil muzej, pa ne bo nič

"Tokrat so nogometaše razdelili na dve obdobji - dvakrat po 30 let. Se mi zdi, da je tako najbolj prav. Časa, ko smo igrali mi, in aktualne generacije ni mogoče primerjati. V naših časih so v Mariboru gostovali Zvezda, Partizan, Dinamo, Hajduk, ekipe, ki so nekaj pomenile tudi v tedanji Evropi. Če ne bi bilo osamosvojitve, bi Maribor danes igral tekme z ekipami nekako do - Ptuja. V sedanji ekipi pogrešam željo, trmo, kri. Več tistega 'zlepa ali zgrda'. V naših časih je v Mariboru z OFK Beogradom gostoval Dragoslav Šekularac in mi je želel pred polno tribuno Ljudskega vrta žogo poslati med nogami. Pa sem stisnil nogi in sem mu jo zatem sam porinil med njegovima nogama. V naslednjem napadu me je prijel za vrat, pa je dobil mojo pest v obraz. Ko smo zatem gostovali v Beogradu, me je Šekularac povabil domov, na partijo remija. So me pa takrat v Beogradu pri kartah pošteno obrali," pravi Prosen, ki je med letoma 1962 in 1979 zbral 391 uradnih nastopov za Maribor in dosegel 76 zadetkov. Samo Marcos Tavares, s katerim sta se za klubski koledar pod tribuno fotografirala do pasu gola, jih je zbral več. "Sam trdim, da imam za Maribor še veliko več nastopov, najmanj 600," iz mape potegne Večerov članek, objavljen pred derbijem Maribora z Olimpijo v sezoni 1971/72, ko smo mu podelili priznanje ob 400. nastopu.

V Maribor je iz Segeste, iz Siska, prišel leta 1962. S kratkimi prekinitvami je v Mariboru ostal do 1979. "Vsaj 40 do 50 tekem sem odigral na sezono. Nikoli poškodovan. Kaznovan pa. Tri fascikle materiala o nogometni karieri imam, lahko bi naredil muzej. Pa ne bom naredil nič, že zdaj vem. Pokažem vnuku fotografijo iz Splita, kjer sem skupaj z Lotharjem Matthäusom. Pa kaj, mali še Tita ne prepozna, kako bi vedel za nogometaše. Moj čas je mimo," razmišlja Prosen, medtem ko iz mape vleče članke in fotografije.

Veliko dobil in veliko vračal

V fasciklu je med drugim Prosenova prva pogodba z Mariborom, podpisana 15. maja 1962. Podpisal je za 8000 dinarjev mesečne štipendije. Če bi prekršil določila iz pogodbe, bi lahko ostal brez 25 odstotkov štipendije, ob ponovitvi že brez 50 odstotkov. "To je bila moja prva pogodba z Mariborom, še iz časov, ko sem zaradi domotožja iz Maribora dvakrat pobegnil domov. Ko sem to naredil prvič, so me zaprli v hotel Zamorc in me tam varovali. Težko sem se prilagajal na novo okolje, čeprav sem imel v domačem Sisku skromen dom in sem bil včasih celo kruha lačen."

Ko je izgubil očeta, je mati z družino, v kateri je bil Tomo peti, najmlajši otrok, po vojni ostala v Sisku. Mati mu je umrla, ko je imel šele 15 let in je potem živel pri sorodnikih. V Sisku se je izšolal za ključavničarja, a je celo življenje posvetil športu. "To je verjetno tudi odgovor, zakaj sem praktično vso kariero ostal zvest Mariboru. V otroštvu sem bil navajen na skromnost in ko sem v Mariboru začel dobivati prvi redni denar, je to bila zame velika stvar. Saj sem tudi veliko vračal - na treningih sem bil zmeraj prvi, zadnji sem šel z igrišča. Tekme so bile čez vikend, od četrtka smo bili v karanteni. To sem jemal zelo resno, tu ni bilo pardona. Igrali smo proti Partizanu in so nas prišli prosit za točke, a so na tekmi dobili štiri komade. Bobek je potem kelnarjem v Orlu govoril - mi smo Partizan, pa nas je razbil neki Prosen."

Poštenjakom le Zvezda šibka točka

Zgodb iz jugoslovanskih časov, tudi tistih o dogovarjanju rezultatov, Prosen ne zanika povsem: "V Jugi so bile nekatere tekme dogovorjene in če govorimo o aferi žoga in črnih fondih za podkupovanje, lahko povem, da sem tudi sam takrat vozil nogometne sodnike po nakupih v Avstrijo. Tam so kupovali parfume in nekaj kilogramov kave. Bosancem je to nekaj pomenilo, a to niso bile neke podkupnine. Posebno v drugi ligi ni bilo vse čisto, a Maribor je takrat prosperiral kot poštena nogometna sredina tako v prvi kot v drugi ligi. Tu ni bil Balkan. ​Nekaj posebnega pa je bila za nas Crvena Zvezda. Miljan Miljanić je naju z Džajićem posadil za mizo in rekel: Vidva se pogovarjajta, jaz ne vem nič. Džajić je potem prvič v življenju dosegel gol z glavo, ker so se vsi naši branilci umaknili. Samo pogledali smo se, pa smo vedeli vse. Bili smo ekipa, vključno s tistim, kar je sledilo po tekmah - Račji dvor, proslavljanje smo znali zaključiti zjutraj na železniški postaji. Ponoči je šlo veliko prisluženega denarja. Preudaren nisem bil, a po karieri sem imel nekaj privarčevanega in kupil sem kamione, imeli smo avtoprevozništvo. Pa ni šlo. Žena je imela kozmetični salon in meni so pri Konstruktorju pomagali pri nakupu lokala, ki sem ga uredil v Desetko. Dolgo sem vodil lokal, kasneje sem bil zaposlen kot funkcionar NK Maribor."

Čeprav je bil večino kariere zvest Mariboru, je leta 1975 prestopil k največjemu rivalu - Olimpiji. "Predsednik Maribora je bila takrat direktor Tekola, pojma ni imel o nogometu, na sestanku mi je predaval, da sem pri 32 letih že nekoliko star. Pa je prišel Popivoda in drugi iz Olimpije in tam so me vrnili v nogometno življenje. Najprej sem podpisal za šest mesecev, potem še nekajkrat po šest mesecev in sem postavljal zmeraj višjo ceno. Po treh mesecih sem v Olimpiji že vodil ogrevanje igralcev - zmeraj sem se poskušal v ekipi postaviti v pozitivnem smislu. No, tudi kvaliteten si moral biti za vodjo. Ko sem se potem vrnil v Maribor, sem spet lahko postavljal pogoje." Mariborski navijači mu odhoda k Olimpiji očitno niso zamerili, sicer danes ne bi bil tako visoko na klubski lestvici.

Do jutra TV, potem pa nad Cruijffa

Prosen je Maribor zamenjal še za nizozemski Nijmegen in na koncu še za avstrijski St. Veit. Prestop k Nizozemcem je posebna zgodba: "Zanj sem dobil 20.000 dolarjev, Maribor pa 15.000. Nizozemci so me prišli spremljat na tekmo proti Veležu, kjer pa nisem mogel igrati najboljše, ker se je vodstvo našega kluba dogovarjalo za nakup vratarja Veleža. Nizozemci so v Beogradu spremljali tudi Petra Nadovezo, ki se je potegoval za naslov najboljšega strelca lige in je tam zabil tri gole za Hajduk, v Mariboru pa je bilo 1:1. Poštenim Nizozemcem sem v Slaviji debelo uro razlagal, zakaj gre. Potreboval sem celo prevajalca. Na koncu so vzeli mene, cena Nadoveze je bila nekajkrat višja, 200.000 dolarjev. Ko sem prišel na Nizozemsko, prvih tekem nisem mogel igrati, ker so mi ravno takrat operirali mandlje. Trener me je prepričeval tudi z argumenti, da so zame odšteli veliko denarja, 65.000 dolarjev. Kakšnih 65.000 dolarjev? Ker so si menedžer in še dva funkcionarja v klubu razdelili 35.000 dolarjev, je nastala afera. Pogovarjali so se brez mene in ko sem izvedel, kako je šlo, sem bil užaljen in nisem hotel igrati. Raje sem z ženo v klubskem stanovanju do pol treh zjutraj gledal televizijo. No, na eno takšno jutro mi je trener rekel, da moram igrati proti Cruijffovemu Ajaxu. To je naredil, ker sam ni dobil denarja od mojega prestopa. Na koncu so me Nizozemci posodili nazaj v Maribor, za kvalifikacije za prvo ligo s Proleterjem iz Zrenjanina. V Mariboru smo zmagali s 3:1, v Vojvodini izgubili z 0:3. Sum o prodani tekmi je padel name, čeprav mi je Vujadin Boškov, selektor Jugoslavije, za tisto predstavo osebno čestital. Pohvalil me je tudi Dragan Džajić."

Veliko denarja Prosen nikoli ni potreboval in tudi danes živi s skromno pokojnino. "Raje kot da bi razsipaval z denarjem za luksuz, skušam pomagati revežem na ulici. To me izpolnjuje. V mojih časih smo se za pogodbe dogovarjali še igralci neposredno s klubi. Saj sem se znal postaviti zase in moja druga pogodba z Mariborom je bila že precej boljša. To je že bilo nekaj denarja. Namesto da bi tistih pet milijonov iz druge pogodbe vložil v nakup zemljišča pod Pohorjem, sem za tri milijone kupil avto alfa romeo. Danes igralci kupujejo stanovanja, vodijo biznis, imajo odvetnike ... In takšni naj igrajo nogomet? Meni so tisto alfo potem ukradli pred hotelom Palace v centru Beograda. Nekaj dni zatem so ga sicer našli, ker alfe v tistih časih nisi mogel kar tako skriti. Tistega leta 1968 sem zaigral za Crveno zvezdo. Ker so za preloženo tekmo s ČSSR v jugoslovanski reprezentanci iz Zvezde nastopili Džajić, Ačimović in Pavlović, klub pa je lahko za tekme v Evropi najel tri igralce iz drugih jugoslovanskih klubov, je Miljanić poklical tudi mene. Takrat me je nagovarjal, naj podpišem za Zvezdo, pa bom odigral vsaj 50 tekem za Jugoslavijo. Odgovoril sem mu, da slabo berem cirilico. Kot nogometaš Maribora sem prišel v širši izbor jugoslovanske reprezentance, dlje nisem mogel."

Predsednik za tri minute

Maribor je bil zanj zmeraj - Maribor. Nekaj posebnega. "Tu sem lepo živel, tu sem spoznal ženo, si ustvaril familijo, imel gostilno ... Po karieri sem bil klubski funkcionar, opravljal sem vse mogoče naloge. Samo predsednik nisem bil nikoli, no, vsega tri minute. Igrali smo v Gorici, ko je napovedovalec pomotoma najavil Tomislava Prosena kot predsednika NK Maribor. To so me hecali ti moji lopovi v klubu - predsednik si, kdaj bomo povišali premije. Potem se je napovedovalec popravil in sem iz predsednika postal predstavnik," se spominja Prosen. Kot funkcionar, kot športni direktor, je na prelomu tisočletja doživel prvo ligo prvakov. Nalog v vlogah funkcionarja se je takrat že naveličal, potem ko so tudi do sto dni preživljali po karantenah: "Postane dolgočasno, čas pa leti in veliko zamujaš."

Tudi nogometa več ne igra niti za rekreacijo. Njegova športna družba so sedaj nekdanji direktorji mariborskih firm, s katerimi dvakrat na teden v Zrkovcih "sive glave" igrajo tenis. "S pomočjo športa sem spoznal krasne ljudi in to je največ, kar mi je šport dal." Še eno družbo si je Prosen našel v Savinjski dolini, kamor že 40 let hodi na muharjenje. "Sedaj sem tam že član in tako namesto 180 evrov za karto plačam 50 evrov," v svojem slogu konča Tomislav Prosen.