V NK Maribor so v različnih obdobjih vijoličasto majico nosili očetje in sinovi. Naštejmo le nekaj navez: Vojislav in Marko Simeunović, rekorderja po številu seštetih družinskih nastopov za vijoličaste, Dragan in Tomislav Grbavac, Miodrag in Mladen Dabanović, Anton in Aleš Čeh, Boris in Peter Binkovski, Dušan Čeh ter sinova Nastja in Aleš, Marijan ter Ingmar in Sandro Bloudek, četudi je mlajši sin Sandro že pred prvim uradnim nastopom za Maribor prestopil v Italijo ... Posebno poglavje pa predstavlja družina Kek. Njeno življenje streljaj od igrišč Ljudskega vrta je naposled dalo nogometaše treh generacij. Za NK Maribor je v prvih letih po ustanovitvi kluba igral Franc Kek, za njim sin Matjaž in potem še vnuk in sin, prav tako Matjaž, ki sicer nikoli ni nastopil za člansko vrsto Maribora, je pa igral v mlajših klubskih selekcijah, zaradi poškodbe kolena mlad končal igralsko pot in šel med trenerje, zdaj vadi selekcijo Maribora do 15 let.
Franc Kek: Bojevnik za posebne naloge
Po rasti je bil eden od najnižjih nogometašev v ekipi mariborskega Železničarja in nato Maribora, zato pa toliko bolj neustrašen in nepopustljiv. Zaradi teh vrlin je bil pri trenerjih zelo cenjen in običajno so mu namenjali posebne naloge - kot desnokrilni obrambni nogometaš je moral paziti na najbolj nevarne napadalce. Med njimi tudi na nekdanjega "topnika" Crvene zvezde Boro Kostića, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja imel najmočnejši strel med jugoslovanskimi nogometaši. Ko je nanj pazil Franc Kek, se Kostić ni veselil gola.
"Nogomet sem začel igrati v NK Pobrežje, ko je razpadel, sem prestopil k Železničarju," se spominja. V modro-beli majici je igral šest let, zadnjič jo je oblekel 11. decembra 1960. "Igrali smo tekmo šestnajstine finala za jugoslovanski pokal proti beograjski Crveni zvezdi. Na stadionu Železničarja ob Tržaški cesti se je zbralo kar 7000 gledalcev, Crvena zvezda pa je zmagala s 4:0," razloži danes 86-letni Kek, ki je dan pozneje začel pisati nove nogometne strani. "Po razpustitvi NK Branik se je veliko govorilo o ustanovitvi reprezentančnega mariborskega nogometnega kluba. Na sestanku igralcev Železničarja smo odločali o tem, ali bomo prestopili v novi klub. Takrat sem bil kapetan in zavzemal sem se za prestop, podobnega mnenja so bili tudi soigralci, saj so odgovorni zagotavljali, da bo klub urejen in finančno stabilen."
V novem klubu, ki je treniral na stadionu Železničarja, saj je bil Ljudski vrt v gradnji, se je dobro znašel in na domala vsaki tekmi začel v udarni enajsterici. Za NK Maribor je zbral 51 nastopov. "Bil sem eden tistih nogometašev Maribora, ki smo bili zaposleni, v Mariborski livarni sem imel dobro službo, in ko so mi ponudili podpis profesionalne pogodbe, sem jo odklonil, ne nazadnje sem bil tudi že 'v letih'," se spomni. NK Maribor se je julija leta 1961 kot slovenski prvak prek kvalifikacij uvrstil v drugo jugoslovansko ligo. Eden tistih, ki so prispevali delež k temu dosežku, je bil Kek: "Naš trener je bil Vlado Šimunić, ki je veliko dal na telesno pripravljenost nogometašev. Spomnim se, da smo se pred odločilno kvalifikacijsko tekmo proti Uljaniku v Pulju teden dni pripravljali v Ankaranu, treningi so bili na mivki vsak dan ob 12. uri." In še ena zanimivost: "Na tekme smo potovali z avtomobili, ki so jih vozili klubski funkcionarji."
Ko je Franc Kek končal nogometno pot, je v NK Maribor treniral mladinsko in pionirsko ekipo, nato člansko moštvo Železničarja in trenersko pot končal v NK Pekre. Tekme vijoličastih dandanes spremlja po televiziji.
Matjaž Kek: Prvega ne pozabiš nikoli
"Prvega ne pozabiš nikoli," je pripoved o letih, ko je nosil majico Maribora in bil pozneje tudi trener kluba iz Ljudskega vrta, začel zdaj 59-letni Matjaž Kek. "Prvi gol za vijoličaste sem dal oktobra 1980 na tekmi druge zvezne lige zahod v Ljudskem vrtu proti Vrbasu (4:1), in to z glavo, zato mi je še toliko bolj ostal v spominu, saj je bil eden redkih mojih golov z glavo, zvečine sem jih dosegel iz prostih ali kazenskih strelov. Ampak zame je bila prav vsaka tekma, ki sem jo odigral za Maribor, nekaj posebnega."
Kot nadarjen fant je leta 1979 iz Železničarja prestopil v NK Maribor in zanj igral v dveh obdobjih. V prvem je kot igralec za zvezo prvič nastopil 6. aprila 1980 na tekmi Proleter - Maribor (0:0), zadnjič 23. junija 1985, prav tako v Zrenjaninu proti Proleterju (5:2). Ko je iz Železničarja prestopil v NK Maribor, finančna slika v Ljudskem vrtu ni bila rožnata: "Kljub temu smo igrali s srcem, bili smo prava klapa, veliki prijatelji, kar je odtehtalo težave." Sledila je nogometna selitev v Avstrijo, med letoma 1985 in 1988 je igral za Spittal, v obdobju 1988-1995 za GAK. "Ko sem se leta 1995 vrnil v Ljudski vrt, sem bil že malo 'v letih'. A sem vzdržal še štiri sezone," razloži Matjaž Kek, ki je za NK Maribor zbral 280 nastopov in zabil 60 golov.
V drugem vijoličnem obdobju, ko se je premaknil na položaj srednjega branilca, je začel nizati trofeje. Prvič je nastopil 5. marca 1995 na tekmi Maribor - Olimpija (0:2) in zadnjič na pokalni tekmi 16. junija 1999 prav tako z Olimpijo (2:0). Velik mejnik je napočil 1. junija 1997, ko je Maribor pred 14 tisoč navijači prvič postal državni prvak. "Odločilna tekma, zadnja v prvenstvu. V Ljudskem vrtu smo se udarili z Beltinci, zanimanje za tekmo je bilo izjemno, vstopnice so bile razprodane. Ko smo zmagali s 5:1, je na stadionu in zunaj njega zavladalo veliko slavje. To je bil zgodovinski dan za mariborski nogomet, velik dan za vse nas, ki smo nosili vijoličasto majico."
{api_embed_photo}618771{/api_embed_photo}
Kot kapetan je osvojil še naslova v letih 1998 in 1999, sklenil nogometno pot in se začel spogledovati s trenersko. Jeseni '99 je postal pomočnik Bojana Prašnikarja. "Kot trener sem bil še zelen, kljub temu me je marca 2000 vodstvo kluba postavilo za prvega trenerja," pravi Kek, ki je tisto leto ekipo popeljal do novega naslova prvaka, to je ponovil še leta 2003. V nogometu pa je vedno predvsem - užival. "V nogometu je najlepše igrati nogomet," smeje pove. "Z nobeno drugo igro ni primerljiv. In ko se z nogometom zastrupiš kot igralec, je pot med trenerje samoumevna. To sem skusil tudi sam."
