Pisal se je 26. avgust 2014. Ja, tisti 26. avgust, ko je bila Štajerska v deliriju zaradi druge uvrstitve vijoličastih v ligo prvakov, prve po petnajstih letih. Pa ne samo Štajerska. Gol Marcosa Tavaresa se je slavilo vse od Glasgowa do Krfa. Tam je bila skupina mariborskih maturantov v pričakovanju uvrstitve svojega kluba v elitno tekmovanje. Da bodo naši igrali play-off lige prvakov, ko bomo na maturantskem izletu v Grčiji, ob prijavi septembra leto prej ni razmišljal nihče. Je pa bilo doživetje zato toliko bolj posebno.
Nekaj dni klasičnega maturantskega izleta, zabave, ekskurzij in še več zabave je bilo za nami. Vedno bolj ogreti smo bili za nepozabno noč, ki je zaznamovala naša življenja in bogato zgodovino NK Maribor. Na vrsti je bila tradicionalna grška večerja. Na mizi so bili grška kulinarika, bokali vina in pametni telefoni. Pripravljeni smo bili, da rezultat v živo spremljamo na vseh mogočih aplikacijah. Televizijskega prenosa za nas ni bilo, čeprav ... do tja še pridemo. Jedli smo, pili in nervozno pogledovali na telefone. Grški glasbeniki so v živo igrali sirtaki in ostale sredozemske viže, a lep del prisotnih poplesavanje ni kaj prida zanimalo. Glasbenik za sintesajzerjem si je verjetno mislil, da je na sedmini, ne na čagi s Slovenci.
Polčas je bil mimo. Nula nula. Tak rezultat bi napredovanje prinesel Škotom. Ampak ne damo se mi. Ni predaje. Tekma je počasi prehajala v zadnjo tretjino, ko še vedno ni bilo gola, potem pa ... Preveč tiho je bilo in pogledal sem na telefon - 0:1 je pisalo. Tavares, 75. minuta. Jaaaaa!!! Vzkliki veselja in kakšen razbit kozarec. A komu mar, če so tradicionalni del grške večerje razbiti krožniki, zakaj ne bi bili še kozarci, če pa Maribor vodi na Celtic Parku. Ampak ni še konec. Dajmo še stisnit teh 15 minut. Ni bilo težko le vijoličastim na igrišču, tudi nam v Grčiji so se minute vlekle kot ure. Glasba ni zanimala nikogar več, rezultat so začele spremljati tudi punce, ki so pred tem zavijale z očmi, ko smo se pogovarjali o nogometu.
Vsi smo bili na telefonih. Tistih 15 minut je bilo skoraj daljših kot cela tekma. Dihali smo z vijol'čnimi pubeci, ko je naenkrat - zmanjkalo roaminga. Leta 2014 pač še ni bilo EU paketa za mobilne podatke v tujini. Kaj zdaj? Živčno smo v domovino pisali esemese. Kol'ko je? Kak' dolgo še? Odgovori so trajali celo večnost. "Konec je!" je napeto ozračje presekal vzklik enega od sošolcev in evforija je zajela tudi Krf. Uradni napovedovalec oziroma animator potovalne agencije nam je govoril, naj bomo tiho, ker bo veselo novico on povedal po mikrofonu, a ga nihče ni upošteval. Objemanje, kričanje, razbijanje kozarcev in še kaj. Če pa smo v ligi prvakov!
In zdaj še neverjetna zgodba skupine vrstnikov ... Ti so si prenos tekme ogledali v lokalu na Krfu. Izmuznili so se z grške večerje in na presenečenje vseh na otoku našli lokal, ki je predvajal tekmo Celtic - Maribor. Bar je bil škotski, lastnik, oblečen v zeleno-beli dres, pa velik navijač Celtica z letno vstopnico za Celtic Park. Mariborčani so bili v lokalu v manjšini, a glasnejši od "škotskih penzionistov" na dopustu na Krfu, kot so jih opisali dan pozneje. Njihovo slavje po golu Tavaresa in zadnjem sodnikovem žvižgu je bilo Škotom tako simpatično, da so jih počastili s pivom in jih fotografirali pred televizorjem z zgodovinskim rezultatom 0:1, eden od pubecov je v dar dobil zeleno-beli navijaški šal. Po večerji je sledil after party. Karavana do tja je bila videti kot navijaški korteo. Od nekod so se zasmodile celo bakle. DJ Marc Mare je oblečen v dres Gorana Cvijanovića vrtel navijaške pesmi NK Maribor. Za mnoge najlepši trenutek maturantskega izleta se je seveda zavlekel do jutra. Informacija o rajanju mariborskih maturantov je prispela tudi domov, o njem so poročali na eni od radijskih postaj. Najbolj neutrudni so se po pristanku na Brniku odpravili še na sprejem nogometašev na Trg Leona Štuklja in nadaljevali s slavjem.
Jon Knez
