Ko listamo po zgodovini Nogometnega kluba Maribor in iščemo legende, ne moremo mimo Herberta Klančnika, Mariborčana, ki je v vijoličasti majici odigral 266 tekem, bil nekaj časa tudi kapetan ekipe, in dosegel 29 golov. Prvo tekmo je Klančnik, ki bo 24. decembra dopolnil 77 let, igral 26. maja 1963 v Zenici proti Čeliku in zadnjo 15. julija 1973 v Zrenjaninu proti Proleterju.
Še posebej je Klančniku, ki je še ne polnoleten zaigral za člansko ekipo kluba iz Ljudskega vrta, v spominu ostalo pet let, ko so vijoličasti nastopali v jugoslovanski prvi ligi.
Začetki z brcanjem v drevoredu
"Tekme proti Crveni zvezdi, Partizanu, Hajduku, Dinamu in predvsem proti Olimpiji so bile pravo doživetje. Domala ni bilo tekme, v kateri ne bi bil v začetni enajsterici, igral sem tudi na prvi tekmi v jugoslovanski prvi ligi 20. avgusta 1967 v Skopju proti Vardarju in na zadnji 11. junija 1972 v Ljudskem vrtu, v kateri nas je Olimpija premagala s 6:3. Dal sem tudi zadnji gol," se spomni Herbert Klančnik. Maribor je v prvi ligi odigral 166 tekem, največ med vijoličastimi nogometaši, kar 145 jih je odigral prav naš sogovornik, kar potrjuje, kako pomemben člen ekipe je bil.
"Zagotovo bi še kakšno več, če leta 1971 ne bi prestal operacije meniskusa," je prepričan eden redkih Mariborčanov, ki so v klubu iz Ljudskega vrta pustili globoko sled. Prav tako je bil eden redkih, ki so bili spretni z obema nogama. "Stanoval sem v Prešernovi ulici in pubeci smo žogo v brcali v Tomšičevem drevoredu. Nekega dne nas je opazoval legendarni trener Jože Kirbiš - Pepo, me poklical k sebi in vprašal, ali bi treniral pri pionirjih Branika. In sem začel, čeprav sem bil desničar, me je postavil na levo krilo. Na tem mestu sem pozneje igral tudi v mladinski ekipi Maribora in nato še v članski. Zlagoma mi je bilo vseeno, ali sem žogo podal ali udaril proti golu z desnico ali levico, kar je bila velika prednost pred tistimi, ki so imeli eno nogo za igranje nogometa, drugo za hojo," smeje se razloži.
"Imel sem veliko prednost pred tistimi, ki so imeli eno nogo za igranje nogometa, drugo za hojo"
Od kod vzdevek Žila
Dobro je skusil treninge pri NK Maribor, ko je ekipo vodil Vlado Šimunić. "To je bilo garanje. Gonil nas je po Mestnem parku, okoli Treh ribnikov, po Piramidi in drugih okoliških gričih, od vzdržljivosti smo kipeli in prav zaradi tega smo veliko tekem zmagali," pove sogovornik, ki je prvo profesionalno pogodbo s klubom podpisal leta 1963. "Za podpis od kluba nisem dobil niti dinarja, so pa jih v tistih letih dobili prišleki, predvsem iz republik nekdanje Jugoslavije. Domači igralci smo bili manj cenjeni od njih. Do odhoda k vojakom spomladi 1964 sem igral na levem krilu. Po vrnitvi domov septembra 1965 pa me je Šimunić postavil v zvezno vrsto, v kateri sem igral do konca nogometne kariere," razloži Klančnik, ki so ga soigralci klicali Žila. "Na zadnji strani leve noge pod kolenom mi je večkrat nabreknila žila, to so opazili tudi soigralci, in ker sem bil med njimi eden redkih brez vzdevka, so me začeli klicati Žila. Pozneje sem zaradi udarca v žilo moral na operacijo. Od tedaj ni več nabreknila, vzdevek pa je ostal," razkrije Klančnik.
Grenko slovo od vijoličastih in vrnitev na klop
Klančnik je najboljše igral na sredini igrišča, kraljeval je med kazenskima prostoroma po dolgem in počez, onemogočal je napade tekmeca in organiziral igro svoje ekipe. "Veliko sem moral preteči, poleg tega pa tudi streljati na gol. Težko je reči, kateri moj gol je bil najlepši. Bil sem znan po silovitih udarcih, vratarji so večkrat let žoge v mrežo spremljali le s pogledom." Po koncu sezone leta 1973 je doživel grenko razočaranje. "Tedanji predsednik kluba mi je dejal, da z menoj ne bodo podaljšali pogodbe. Na vprašanje, zakaj, nisem dobil odgovora, bil sem začuden in prizadet. Ker sem še vedno čutil, da se igralsko nisem izpel, sem se pridružil avstrijskemu drugoligašu Rechnitzu na Gradiščanskem, za katerega je tedaj igral moj nekdanji soigralec pri vijoličastih Karel Breznik," pojasni Klančnik, ki je leta 1975 stopil na trenersko pot.
Mladinska ekipa po poti članske
Članska ekipa novoustanovljenega NK Maribor, ki je bila sestavljena iz najboljših igralcev Železničarja in Branika, je v spomladanskem delu sezone 1960/1961 prvenstvo Slovenije nadaljevala s točkami, ki jih je v jesenskem delu omenjene sezone osvojil NK Železničar, in osvojila naslov slovenskega prvaka. Po podobni poti je v sezoni 1960/1961 šla tudi mladinska ekipa NK Maribor, ki je tudi bila sestavljena iz najboljših igralcev Železničarja in Branika, in je prav tako osvojila naslov slovenskega prvaka. Ekipo je vodil trener Jože Kirbiš - Pepo, jedro igralskega kadra pa so sestavljali Rudi Pust, Oto Pohorec, Maks Ferš, Karel Neuberg, Herbert Klančnik, Oto Munda, Oto Rupnik, Jože Rauter, Mirko Pšunder, Teo Wagner, Stane Loboda, Stane Verbič, Jože Gazvoda, Alojz Zmazek in Herbert Podpečan.
Najprej pri naraščajnikih mariborskega Kovinarja, leta 1982 pa se je vrnil v Ljudski vrt. "Prevzel sem skrb nad naraščajniki NK Maribor, nato nad kadeti in mladinci, leta 1993 pa sem postal pomočnik Branka Horjaka v članskem moštvu." Julija leta 2001 je na povabilo trenerja celjskega Publikuma Marijana Pušnika postal njegov pomočnik in to vlogo opravljal do leta 2004. Vmes je bil vrsto let tudi trener mlajših slovenskih reprezentančnih selekcij, leta 2005 pa je sklenil trenersko pot. "Ko se ozrem v preteklost, mi ni žal, da sem bil nogometaš in trener. Spoznal sem veliko ljudi in videl veliko sveta, končal sem srednjo tekstilno šolo, si ustvaril družino in vesel sem, da sta tudi sinova igrala nogomet, Gorazd za NK Kovinar in Igor za NK Železničar," je Herbert Klančnik strnil spomine na leta, ki jih je namenil nogometu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
