Se spomnite Maribora z začetka tega tisočletja, tja do leta 2003? Ko je štel peti, šesti, sedmi zaporedni naslov državnega prvaka. Ali pa onega Maribora do leta 2015, do enajste, dvanajste, trinajste trofeje? Ko se je prvo mesto zdelo tako samoumevno, da so navijači več energije kot v slavje vložili v jezo nad trenerji (Prašnikar, Kek, Šušak in potem Milanič, Šimundža), zakaj NK Maribor ne raztrešči vsakogar in zraven še blesti v igri. Pomnožite mariborski nogometni denar s sto ali več, dvignite se dva, tri evropske razrede višje in dobite - Juventus.
Deveti zaporedni naslov v Torinu se zdi kot mnogi v Mariboru. Da je še v nedeljo, ko je z 2:0 padla Sampdoria, zraven padalo vprašanje, ali Maurizio Sarri ostane trener. Prva mesta Juventusa niso več dovolj, privlačna igra, dominanca za navijaški užitek manjka. To je cena finančne premoči, ob kateri si je veliki bos Agnelli predlani z nakupom Cristiana Ronalda poželel še malo glamurja in status, kakršnega imajo Real, Barcelona, Bayern ... Zato ga silno jezi, da javnost vlogo najbolj vznemirljivega, za ene celo najboljšega moštva Italije daje Iličićevi Atalanti. Tisti Atalanti, za katero je predsednik "zeber" Andrea Agnelli marca letos podvomil, da spada v ligo prvakov: "Brez mednarodne zgodovine, zahvaljujoč eni sijajni sezoni ima neposreden dostop do glavnega evropskega tekmovanja. Je to prav?"
Toda ob igri Atalante, ki je že v četrtfinalu lige prvakov, Juventus mora v osmini finala še premagati Lyon, in tudi v prihodnji sezoni bo zraven, navijači uživajo. Juventusov lov za naslovi pa se zdi neprivlačna rutina. Juve je v tem prvenstvu, še dva kroga sta do konca, dal 75 golov. Atalanta jih je v svojem ognjemet fuzbalu zabila 96, česar nihče v serie A ni storil v zadnjih šestdesetih letih. Torinčani samo Ronaldu na leto dajo 31 milijonov evrov plače, primaknite jih še pet, pa dobite letno plačo celega moštva iz Bergama.
31
milijonov evrov na leto stane Ronaldo, primaknite jih še pet, pa dobite celo Atalanto
