(INTERVJU) Radovan Karanović: V Sloveniji se borim sam, ponosen sem na vse, kar sem naredil

Ta teden so se končala ugibanja o njegovem statusu v NK Maribor. Vršilec dolžnosti, gasilec, začasni trener? Ne, Radovan Karanović bo v novo leto zakorakal kot glavni trener članske ekipe vijoličastih. Mu je, ko ga je športni direktor Marko Šuler predstavil kot dolgoročno rešitev za vročo klop, odleglo? "Najbolj mi je odleglo, ko smo postali jesenski prvaki, ali pa še kakšno tekmo nazaj, ko smo ujeli pomembne zmage. Vsaka tekma je bila na nož, vsaka je bila na nek način odločilna, čeprav je to šele prvi del prvenstva. Glede na vse, kar se je dogajalo, je bil zelo lep konec," je pogovor začel 53-letnik, ki je trenerske izkušnje enajst let nabiral v mladinski šoli Maribora, pred vrnitvijo v Ljudski vrt pa delal v Krškem in Beltincih.

Rezultati so dovolj zgovorni, je dejal športni direktor, ko je potrdil, da boste ekipo vodili tudi po zimskem premoru. S šestega mesta ste splezali na prvo. Kaj se je v tem času tako spremenilo?

"Trudili smo se na vseh ravneh, da vrnemo zmagovalno miselnost. Prej se ni delalo slabo, so se pa nepričakovano zgodili slabi rezultati in povzročili, da so igralci postali nesamozavestni, padli v rezultatsko apatijo. Želel sem, da gremo po drugi poti, vrnemo, kar bo prinašalo rezultat. Šli smo po že znameniti poti NK Maribor, saj trenutno druge ni. Ekipa je relativno mlada, veliko igralcev nima kilometrine, da bi se kosali s pritiskom Maribora. Postati smo morali kompaktni, enotni v naših ciljih in željah."

Niste pa se šli revolucije, denimo zamenjali cele enajsterice.

"To ni bil moj cilj. Bil je, da sestavimo hrbtenico ekipe z dvema štoperjema, dvema zadnjima zveznima, Mudrinskim v napadu. Okrog teh igralcev smo postavili druge. Na srečo se je vrnil kapetan Milec, pokazal, kaj pomeni, ko je v pravi formi. Sikošek je prišel v formo. Kar dosti posameznikov se je okrog okostja dvignilo, napredovalo."

Najenostavnejša razlaga za rezultatski vzpon bi bila trdna obramba. Na kar osmih tekmah ste se izognili prejetemu golu.

"Definitivno! Ko smo postavili centralni del ekipe, smo razmišljali o drugih pozicijah. Obramba niso samo zadnji štirje in golman, ampak kompletna ekipa. Hvala bogu, da mi je uspelo prepričati igralce, da moramo biti vsi skupaj tako v obrambi kot napadu. Odločitev za branjenje v srednji coni se je izkazala za pravilno, igralci so vedno bolj zaupali drug drugemu, postali smo kompaktni. Iz tega je vse izhajalo. Ne more biti vse odvisno od vratarja Juga, o katerem so nekateri prej govorili, da je kriv za vse. Je pa po osmih tekmah brez gola marsikdo spremenil mnenje o njem."

Kmalu po prihodu ste v intervjuju za EkipoSN dejali, da razmišljate tudi o psihologu. Je to še vedno aktualno?

"V vseh velikih klubih so psihologi sestavni del strokovnega štaba. To ni nič slabega. Klub je na potezi, če se bo o tem pogovarjal. Je pa res, da zaradi svoje življenjske šole obvladam psihologijo. Uporabil sem vse svoje prijeme, da fante spravim na drugo pot."

Tudi vi ste se soočili s problemom derbijev. Maribor je na zadnjih treh tekmah izgubil proti Muri, Olimpije ni premagal od septembra 2019. Zakaj so velike tekme trn v peti?

"Zgodi se – ne le pri nas -, da ti določen nasprotnik v nekem obdobju ne ustreza. Derbiji so za nas res postali negativna reklama, naredili bomo vse, da se spomladi to spremeni. Zakaj je prišlo do nje, je težko reči. Proti Muri se je zgodilo na zadnji tekmi prejšnje sezone, v tej je domača tekma prišla po seriji slabih rezultatov, na zadnji na Fazaneriji pa smo si bili sami krivi za poraz. Proti Olimpiji smo prišli v nek mrtvi kot, a ne bi rad gledal nazaj, precej raje naprej. Prav veselim se derbija v Ljubljani."

Postali ste jesenski prvak, a da to še ne prinese uspešne pomladi, je v prejšnji sezoni hitro spoznal Mauro Camoranesi.

"Nobene evforije ne delam, ne želim je, kar sem tudi povedal igralcem. Smo le malo čez polovico, zelo dobro se zavedamo, kaj nas čaka spomladi. Že nekaj časa ni bilo toliko kandidatov za prvo mesto. Koper je zelo resen, tu pričakujemo Olimpijo in Muro. Ne smemo ponoviti napak iz zadnjih dveh let."

Večkrat ste poudarili, da ste vojak kluba. Zakaj je v Mariboru tako pomembno poznati ustroj kluba?

"Čutiti moraš dušo kluba. Mislim, da jo zaradi prejšnjega dela čutim odlično. Že kot trener v mladinski šoli sem spoznal, kako funkcionira Maribor. Zaradi tega mi je bilo lažje. Trenerjem in igralcem ni enostavno. V nasprotju s kakšnim drugim mestom te tukaj, ko prideš na ulico, ljudje prepoznajo, ti dajo pomen. Ko pride nekdo s strani, mu je to nekaj novega, meni pa je normalno, ker živim v Mariboru. Najbolj pomembno je, da točno veš, kaj se bo zgodilo, če izgubiš tekmo, dve ali tri. Takrat ni miru. Morda kolegi, moji predhodniki, niso bili tukaj z enakimi emocijami. Vsi so imeli isti cilj, a drugače je, če nekdo živi s klubom ali pa je tu bolj zaradi svoje kariere."

Verjetno pa je velika razlika, ko delaš v mladinski šoli ali ko imaš, kot ji pravi Zlatko Zahovič, ob županu najbolj izpostavljeno službo v mestu?

"Seveda je. In to bistvena. Zavedati se moraš, da si na čelu institucije Vesel sem, da sem že imel izkušnje iz Maribora in da me, ko sem padel v to, ni presekalo. Zmage so edino vodilo kluba. Generacije pred nami so to naredile in temu je treba slediti. Moraš se zavedati, kaj je ta klub, in za to živeti. Maribor je predvsem v zadnjih 15 letih postal zelo prepoznaven, kar sem spoznal, ko smo z mlajšimi ekipami hodili na turnirje po Evropi. Nismo bili avtsajder, ampak brend, ki so ga v tujini spoštovali."

Na zadnji tiskovni konferenci ste dejali, da ni potrebe po korenitih spremembah, da bi pa prav prišla korekcija na enem ali dveh igralnih mestih. S kakšno ekipo bo Maribor krenil v pomlad?

"Zgodil se je odhod enega igralca, tu bomo morali reagirati. Tako v obrambi kot napadu se želimo okrepiti, ni pa potrebe po korenitih spremembah. Imamo kvaliteto."

Kdo je odšel?

"To bi raje prepustil športnemu direktorju."

Poleti se je napovedovalo, da gre Maribor v pomladitev. Tudi vi ste uporabljali mlade igralce, a so dobili manj priložnosti kot v času Simona Rožmana.

"To se ni zgodilo namenoma. Koderman in Gorenak sta v prejšnji sezoni odigrala kar nekaj tekem, oba sta zanimiva, po mojem prihodu pa sta imela obdobja poškodb in bolezni. Lovili smo se, iskali rezultat in ga počasi našli. Ko Sikošek igra dobro, ga ne morem dati na klop, da bi Koderman igral. Tako je prišlo, a ni dvoma, da zaupam tudi mladim igralcem."

V pogovoru za TV Maribor ste dejali, da ste se za trenersko kariero veliko naučili že med igralsko od bolj divjih soigralcev. So tudi v sedanji ekipi Maribora "mangupi"?

"Mogoče ravno to pogrešam. Slačilnice bivše Juge so te prisilile, da izplavaš. Tam si se naučil marsikakšne finte, vica in drugega, kar potrebuješ, če želiš preživeti v nogometu, to me je naredilo močnejšega. V naši ekipi pa res pogrešam malo več takega vica. To se prenaša na igrišče, kjer se je včasih treba stepsti, zmagati na silo, izsiliti prekršek, neko sceno, da se tekma obrne ..."

Imate preveč pridno ekipo?

"Tega ne bom rekel. Imamo kombinacijo mladih in izkušenejših profesionalcev, ki bi mogoče potrebovali še kakšno takšno zadevo zraven. Moram jih pohvaliti za odnos do dela, s tem res nimam nobenih težav."

Da na predzadnji tekmi sezone, zadnji v Ljudskem vrtu, Maribor postane prvak, on pa zaigra skupaj s sinom. Tako si je Marcos Tavares zamislil idealen konec svoje kariere. Je scenarij uresničljiv?

"O tem sva se pogovarjala. Spoštujem, kar je Marcos naredil v klubu, in spoštujem njegovo željo. Pohecal sem se, mu rekel, naj zmotivira igralce, da bomo na tisti zadnji domači tekmi lahko proslavljali prvo mesto. Potem ne bo nobenega problema."

Znali ste poudariti, da 24 ur na dan živite za nogomet, ste se pa v preteklosti preizkusili tudi v drugih vodah. Kako danes gledate na epizodo z gostinstvom, najemom lokala?

"Takrat nisem šel iz nogometa. Ravno obratno, največ sem delal, imel sem dve ekipi, po enajst treningov in dve tekmi na teden. Kar se pa tiče gostinstva oziroma katerekoli druge zadeve … To je moje življenje. Od tega ne bežim, to je moja življenjska šola. Nimam botra, nihče v življenju mi ni pomagal. V Sloveniji se borim sam, ponosen sem na vse, kar sem naredil. Pot je težka, ni takšna, kot so jo imeli nekateri trenerski kolegi, a zato sem še toliko bolj ponosen na vse, kar se je zgodilo zdaj. Samo jaz čutim, kaj se dogaja v meni, tega pa ne bom kazal, dokler ne pridem na cilj. Od 18. leta, odkar sem šel iz Bosne v Srbijo, živim sam, naučil sem se, kako obstati. Sem pa tudi v gostinstvu pridobil dober imidž, trudil sem se, da so se ljudje pri meni dobro počutili. Saj je tudi Alex Ferguson imel dva lokala (smeh). Ne želim se primerjati z njim, hočem le reči, da so poti različne. Nekateri imajo že pri 18. letu vse, jaz pa sem eden od tistih, ki se sami borijo celo življenje. Ko sem se odločil za gostinstvo, sem reševal svoj obstoj. Leta 2005 sem hkrati začel delati v nogometni šoli in v gostinstvu. Plača trenerja v mladinski šoli ni zadosti za preživetje, a če ne bi bilo nogometa, verjetno ne bi niti preživel vojne v Bosni. Zato z njim živim 24 ur na dan."

Nočete se primerjati s Fergusonom, je pa pred časom novinarski kolega rekel, da bi lahko bili mariborski Hansi Flick.

"Če bomo prvaki, bom pa mogoče res to postal (smeh). Visoke cilje imam, želim jih prenesti na ekipo, po drugi strani pa dobro vem, kaj pomeni v Mariboru, če nisi prvak."