(INTERVJU) Matej Oražem: Potrebujemo samostojno ministrstvo za šport

Kakšni so odzivi na akcijo Tečem za šport, ki ste jo ob ustavitvi športa družno začeli mnogi slovenski športni klubi? Ste bili slišani?

"Spodbudni. Informacije, ki smo jih dobili, so bile relativno pozitivne. Tudi reakcije na akcijo so bile dobre. Verjamem, da bo tako tudi s potezami odločevalcev. Nek vtis je akcija pustila in upam, da bo vlada sprejela, da se šport s ponedeljkom znova odpre, podobno kot šole."

Kako ste se v Domžalah prilagodili situaciji, ko kolektivni treningi niso dovoljeni?

"Treniramo prilagojeno, kot smo se že navadili v preteklosti. Iz tega skušamo potegniti največ. Nikakor pa ta ustavitev ni dobrodošla, pustila bo posledice. V profesionalnih pogonih je deset dni dolga doba. Nekaj prilagoditev bo potrebnih tudi v tednu, ki bo, upajmo, na voljo za pripravo na nadaljevanje tekmovanj. Poskušali bomo nadoknaditi izgubljeno, je pa jasno, da takšna ustavljanja in hitri prehodi v visok tekmovalni ritem slabo vplivajo na zdravje in morebitne poškodbe. Mlajše smo ravno pripravili na največje napore, pa se je vse znova ustavilo. V prvi vrsti si želimo, da se v ponedeljek šport odpre, in potem moramo najti pametno rešitev, da nadoknadimo izgubljeno."

Prvenstvo naj bi se nadaljevalo prihodnji vikend. Boste takrat že pripravljeni?

"Treba bo narediti vse, da bo prvenstvo v pravih terminih zaključeno. Na žalost to pomeni, da bo urnik natrpan in da priprava ne bo optimalna, a ob vsem, kar smo v koronakrizi prestali, bomo tudi to prilagoditev opravili. Vrlina je, da se bolje prilagodiš kot drugi. Ni še povsem jasno, kdaj se prvenstvo nadaljuje, pogovori potekajo, informacije krožijo, čakamo, ali se bo šport dejansko odprl. Naredili bomo vse, da bomo, ko bo treba, najbolje pripravljeni. Imamo srečo, da imamo širok kader, kar bi se ob velikem številu tekem v kratkem obdobju moralo pozitivno poznati."

Klubi ste bili tokrat enotni, hitro ste se odzvali. To se ne zgodi pogosto.

"Imeli smo srečo, da je tako, ker je bilo zaprtje res nesmiselno. Ni se zaprlo veliko drugih panog, so se pa šport in šole. Ustavili so profesionalni šport, ki je bil popolnoma reguliran in ne pomeni nevarnosti za širitev okužb. Poenotenje ni bilo težko, bil sem pozitivno presenečen, saj v športu še vedno obstajajo različni interesi in se je često težko poenotiti. Tokrat smo na isto stran stopili vsi od profesionalcev do mlajših, od zvez do Olimpijskega komiteja Slovenije. Imamo možnost, da dosežemo kak premik. Morda to zaprtje celo izkoristimo kot nekaj pozitivnega. Če je to zadnjih enajst dni, ki jih moramo žrtvovati, smo na to žrtvovanje pripravljeni - če to pomeni, da nam bodo sedaj bolj prisluhnili in sistemsko pristopili k izhodu iz koronakrize na področju športa."

Večkrat smo slišali, da politika športa ne dojema kot del gospodarstva, čeprav imamo ministrstvo za šport, ki sicer ni samostojno, in politike, ki so bili nekdaj športniki. Zakaj sta nogomet in šport nasploh pri nas postranska stvar?

"Razlogov je več. Nepošteni bi bili, če bi rekli, da je ta vlada ali ena ali dve pred njo delala kaj slabše kot prejšnje. Šport je bil vedno nekje v ozadju, v nasprotju s kulturo si nikoli nismo izborili ministrstva. To je velika napaka, eden večjih ciljev bi moral biti, da za naslednji mandat dobimo specializirano ministrstvo, ki bi imelo dva oddelka, za profesionalni in za neprofesionalni šport. Tudi znotraj športa prihaja do različnih konfliktov, interesov in mnenj, kar je normalno. Potrebujemo organ, ki bo to nadziral. Vsakemu ministru je težko zameriti, da se ob celotnem izobraževanju, znanosti in mladini s športom manj ukvarja. Dejstvo pa je, da je bil šport zdaj pozabljen, saj je s kvaziargumenti, da smo generatorji okužb, padel v to zgodbo. Razumem, da mladinski šport ne deluje, ko so zaprte šole, saj to nima smisla. A če so šole v pogonu, naj bo tudi šport zraven. Je pa tudi na mestu vprašanje, zakaj so šole tako dolgo zaprte. Potrebnega je več našega angažmaja. Akcija Tečem za šport je dokaz, da se da, da imamo energijo, voljo in željo, tako športniki kot drugi vključeni, po določenih spremembah."

Kakšno vlogo imajo in bi morale imeti krovne organizacije?

"Krovne organizacije, na prvem mestu OKS, so malo zanemarile svojo nalogo. Preveč so ujete v interno politiko in na kupčkanje intrašportnih interesov. Namesto da bi se ukvarjali, da je bolje zame, ko je bolje za vse, smo delali najprej zase, drugi pa bodo že poskrbeli zase. Čaka nas veliko izzivov, tudi država mora drugače pristopiti k športu. Idejo o konstantnem vztrajanju z OKS kot edinim legitimnim predstavnikom je čas prerasel. Dejstvo je, da OKS ni povsem demokratična organizacija. Nogometna zveza Slovenije ima v OKS dva glasova, enako kot hokej, pa čeprav nas je stokrat več. Pa nič slabega o hokeju, a treba je vzpostaviti standarde. Naloga države je, da to uskladi, z ministrstvom za šport bi imeli boljši vpogled in definitivno bi zraven vzeli še kakšnega drugega sogovornika. Želim si široke debate na to temo. Že pri zakonu o športu je bil v delovni skupini iz športne srenje zraven le OKS, kar je absolutno premalo, ker se zakon športa dotika zelo široko. Sistemsko bo treba spremeniti pristop do športa, v končni fazi pa mu bo treba dati več denarja. Nikomur ne želim nič jemati, a denimo kultura ima v proračunu veliko več denarja, minister se je pohvalil, da letos celo največ v zgodovini, na športnem področju pa se s tem ne moremo pohvaliti. Problematična je tudi delitev sredstev, ki je vezana na relativno arhaična pravila. Veliko interesov in stvari je treba uskladiti, da pridemo na boljše. Prvi korak je bil storjen. Akcija je bila nežna, nepolitično motivirana, ni imela klasičnih delitev levo - desno, vesel sem, da nam jo je uspelo predstaviti kot gesto športa in športnikov, ne pa kot politično dejanje. Gre za vsakdanjo zadevo, s katero želimo opozoriti na potrebne spremembe, s katerimi bi nam vsem bilo lažje."