Zadnjič si je nadel rokavice, pri 43 letih. Po desetletju v NK Maribor je oznanil, da je njegova kariera nogometaša končana. "Mešani občutki so. Zdaj je čas, ko imajo profesionalni nogometaši odmor, zato se počutim bolj na dopustu. Me pa čaka dosti dela, načrtovanja. Treba bo ostati aktiven," nam je o življenju svežega športnega upokojenca dejal Jasmin Handanović, vratarska legenda vijoličastih.
V zadnjih letih ste večkrat slišali vprašanje o koncu kariere. Kdaj ste se dokončno odločili?
"Imel sem težave s kolenom. Čim sem imel malo težji trening, je oteklo. Ko smo šli na priprave na Čatež, sem si rekel, da bom, če se vrnem v normalnem stanju, odločitev še premlel. Če bi se težave ponavljale, pa nima smisla, da sem več na terapevtski mizi kot na terenu. Ko so se težave ponovile, sem ugotovil, da mi telo sporoča, naj končam kariero."
Športni direktor Marko Šuler poudarja, da si legende kluba zaslužijo dostojno slovo. Vi ste ga v Ljudskem vrtu dobili.
"Kar nepopisno je bilo. Da je bila po 14 mesecih spet publika na stadionu, da sem se poslovil od navijačev … Res je bilo nekaj posebnega."
"Ogromno! Tu smo pustili pečat. Ne le jaz, cela ekipa, cel klub, celo mesto je uživalo v teh uspehih. So me pa emocije ujele že na poti do stadiona. Pripravili so mi presenečenje, pričakale so me viole in me popeljale na zadnjo pot profesionalnega nogometaša. Še krasno darilo sem dobil - grafit. Nepopisno! Hčerka, ki je vedela, kaj se pripravlja, je bila z mano v avtu, zato je bilo presenečenje še večje. Počutil sem se, kot da sem igralec res ogromnega evropskega kluba."
Kako je bila videti ta zadnja pot?
"Hčerka me je prosila, naj jo zapeljem do prijateljice na koncu ulice. Pred hišo, kjer bi jo moral pustiti, pa me je ustavil - upam, da se nisem zmotil pri imenu - Miha. Bil je na skuterju, imel je zastavo, mi rekel, da je to darilo viol, in naj mu sledim. Ko sem se pripeljal do glavne ceste, so tam bile še druge viole na skuterjih in motorjih. Nekaj jih je bilo v avtih, vse je bilo odeto v zastave. Spremljali so me kot kakega diplomata, le da so bile namesto siren bakle. Res lepo presenečenje!"
Spremljali so me kot kakega diplomata, le da so bile namesto siren bakle
Bi po tem vrtiljaku čustev še lahko stopili med vratnici, če bi se Ažbetu Jugu kaj zgodilo?
"To je bil rezervni načrt, 'backup', le razmišljanje, da smo pripravljeni na vse. Jug že zna vse, naučil se je vsega."
Vam je dejstvo, da niste dočakali še sedmega naslova z Mariborom, kaj zagrenilo zadnje dejanje kariere?
"Sezona je bila turbulentna, veliko trenerjev se je zamenjalo. Razpuščene niti je bilo treba povezati. To nam je uspelo, klub je dobro reagiral, pripeljal športnega direktorja in trenerja. Spet smo uvedli disciplino in red. Saj ne, da tega prej ni bilo, a manjkale so nekatere stvari. Maribor mora drugače funkcionirati. Ne bom pa lagal, je grenak priokus. Že drugič smo drugi z enakim številom točk kot prvaki. Zaradi kluba, igralcev, ki so se trudili, dobro reagirali, ko smo imeli že sedem točk zaostanka, sem si naslova res želel. Zmanjkala je le zadnja stopnička."
Čeprav niste igrali, ste bili celo sezono zraven. Si je ob vseh nihanjih Maribor zaslužil naslov?
"Ne bom rekel, da si ga nismo zaslužili. Po nogometni plati morda niti ne. A glede na to, kaj vse je klub dal skozi, kaj smo doživeli, koliko smo se žrtvovali, ne bi bilo nič narobe, če bi ga osvojili. Gledam malo navijaško, a verjamem, da smo na pravi poti in da bo naslednje leto naslov naš."
Kakšna je bila ob vseh turbulencah vloga vas, izkušenejših igralcev?
"Ni bila tako izpostavljena. Ko ne igraš, nimaš tako velikega vpliva na ekipo. Takrat se ubadaš tudi s svojimi težavami. A vseeno smo bili prisotni, poskušali pokazati prave smernice, reagirati. Ko je v enem letu toliko menjav, toliko novih pravil, mine nekaj časa, da začutiš, kako stroka diha, koliko želi in ti dovoli, da pomagaš."
Ste dobili veliko klicev, voščil, sporočil, ko je postalo uradno, da ste k profesionalnemu nogometu pristavili piko?
"Dosti jih je bilo. Nisem še imel priložnosti, da bi se zahvalil vsem, ki so bili na moji poti. Posebej družina mi je celo kariero stala ob strani, otroci in žena so se žrtvovali. Zaradi pomoči strica sem sploh prišel do točke, ko sem lahko nekaj naredil v svojem življenju. Trenerji, ki so vedeli, kaj imajo, klub, Zlatko Zahovič, Mitja Pirih, Saša Gajser, Marko Borko, Ante Šimundža … Vsi so bili del moje poti. Jaz sem le kamenček v mozaiku, ki se je sestavil v pravo sliko."
Omenili ste strica, ki vam je pomagal s službo v gostinskih vodah. Koliko je manjkalo, da bi se vaša kariera končala, še preden se je dobro začela?
"Kar blizu je bilo. Če takrat ne bi dobil klica Slavena Čučka in Samirja Zulića iz Kopra, bi verjetno ostal na amaterski ravni. Ob žrtvovanjih, ki sem jih moral narediti v poklicu, bi bilo zelo malo prostora za nogomet. Vsak ima svojo zgodbo, težave, ki jih mora prebroditi, da pride do premika v glavi in naredi nekaj več."
Vas je v teh dneh kaj poklical Anthony Nwakaeme, morda Eden Hazard? Glede na to, kaj vse ste jima ubranili, bi morala biti vesela, da vas ne bo več na igriščih?
"Hahaha. Ne, že par let me ni na tej veliki sceni. Mislim, da se oni teh trenutkov ne spominjajo, so v drugem svetu. To so za nas vesoljci."
Se pa teh trenutkov dobro spominjajo navijači Maribora. Za kar nekaj vrhuncev ste poskrbeli. Se je izplačalo priti v Maribor?
"Definitivno! Bilo je kar nekaj dobrih obramb. Dosti sem jih že pozabil, pa sta me Mario Tomić in Miha Vidrih spomnila na njih, ko smo sestavljali video za slovo. Toliko dobrega je bilo … Če bi moral še enkrat izbrati to težko pot, da pridem do Maribora, bi jo izbral brez razmišljanja."
Kako pa ste se soočili s pregovorno zahtevnostjo mariborske publike? V Ljudskem vrtu se hitro zgodi, da navdušenje zamenjajo kritike.
"Sprejel sem jo. Dostikrat ni bilo treba, da mi publika pove, da bi vedel, kaj sem naredil narobe. Včasih se je tudi kaj zdelo vau, a je bilo s strokovnega vidika narobe. Publika je imela prav. Zahtevni so, a ti stojijo ob strani, se zavedajo, kdaj je težko. Zame je bil izziv, da naredim nekaj, da bodo navijači zadovoljni. Sem se pa zavedal, da jih le ekipni uspeh žene naprej."
Vaša pot z NK Maribor še ni končana?
"Definitivno ne. Že pred časom sem izrazil željo, da bi za začetek, dokler ne pridobim vseh ustreznih trenerskih licenc, pomagal v mladinski šoli. Eden mojih večjih ciljev je, da fante vzgajamo doma. Jim tu damo znanje, da bodo, ko prestopijo med člane, že imeli neko osnovo in bo prehod lažji."
Kakšna bo vaša vloga v mladinski šoli?
"Za začetek se bom ukvarjal samo z vratarji. Z Mitjo Pirihom sva naredila načrt, da bodo sledili članskim trendom. Postavili bomo piramido - ne bo lahko, verjetno bo prvo leto kar turbulentno, da se ujamemo in vse poštimamo -, da vse dobi svojo vsebino in da bi fantje odraščali, kot morajo. Že pri bazi mora biti zasnovano, kako bo na cilju."
Je brušenje vratarjev zelo drugačno kot igralcev v polju?
"Treba je slediti trendom. Poglejte, kolikokrat se vratar na tekmi vrže. Morda dvakrat, vse drugo pa je igra z nogo. Zdaj mora biti vratar že skoraj igralec. Temu je treba slediti. Bo pa, seveda, moral znati tudi braniti. Kar zahtevno delo bo."
Če sodimo po tem, kdo vse je iz Slovenije prišel na največji oder, je vratarski potencial pri nas velik.
"Res je, a to se ne dogaja vsako leto. Vsak vratar ima svoj proces razvijanja. Vse fante je treba brusiti. Potem odločajo tudi izbrana pot, sprejete odločitve, karakter."
Zdaj že lahko pogledate malo z distance. Je smer pomlajevanja, ki so si jo začrtali v Mariboru, prava?
"Čas je, da se poskusi s svežo krvjo. Kar drastičen rez se je zgodil. Spomnim se poraza v Celju in sestanka po tekmi. Ni bil kratek, nekateri so takrat res trznili, se zamislili. Reakcija je bila prava."
Navajeni ste, da niste edini Handanović med vratarskimi velikani. Sta se s Samirjem dogovorila, da v enem letu združita tako prelomna dogodka? On je 2021. prvič osvojil scudetto.
"Ne, je pa zanimivo, kako so se vsi dogodki prepletali. Ko so se oni v Interju še iskali, smo mi bili v ligi prvakov. Ko jaz končujem, so oni postali prvaki. Ni pa bilo načrtovano, hahaha. Ogromno mi pomeni, da je Samir postal italijanski prvak. Ni več rosno mlad. Imam občutek, da v zadnjih dveh letih nonstop menjajo, a na koncu je on na vrhu. Glede na to, kakšen profesionalec je, kako skrbi zase, kakšen karakter ima, bo šel sam proti vsem, če bo treba."
Se v vratarski dinastiji Handanović že brusi vajin naslednik?
"To je nehvaležno napovedovati. Sin stopa po mojih poteh, a vse terja čas in pravo izobrazbo. Če bo priden, ima dobre možnosti. Tako kot dosti mladih."
Bo lahko, če se prebije do članske ekipe Maribora, nosil številko 33?
"Mislim, da ne. Je rekel: Bom pa imel 34. Vse ob svojem času. Konkurenca je velika, zelo se moraš potruditi in biti priden, da si nekaj izboriš. Upam, da se bo iz mojih izkušenj in tudi napak kaj naučil."
Ne le sin, v Mariboru ne bo nihče nosil številke 33. Zdaj je upokojena, za večno vaša.
"Še zmeraj sem v šoku. Nisem pričakoval tega. Velika čast je, da je klub to naredil. Ne bom našteval vseh, ki so bili na moji poti, ker bi koga izpustil, a res sem jim hvaležen za vse."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
