Razveselil se je klica, ki je prekinil monotonijo samoizolacije. "Lahko se pogovarjava dva dni," je v pozdrav dejal Damjan Bohar. Nogometaš kluba Zaglebie Lubin je zadnjo tekmo v poljski ligi odigral 7. marca, zdaj pa čaka, da mine nevarnost, ki jo je povzročila pandemija novega koronavirusa. "Treniram zase, večinoma v stanovanju. Krepim trebušne mišice in podobno. To smo morali sprejeti, zdravje je na prvem mestu. Situacijo je treba rešiti, pozdraviti vse, da se lahko vrnemo v normalno življenje," nam je dejal 28-letnik. Nekdanji nogometaš Mure in Maribora ostaja v Lubinu, skoraj 700 kilometrov stran od rodnih Mačkovcev. "To je klub zahteval. Če bi šli domov, bi morali ob vrnitvi za dva tedna v karanteno, zato potovanje ne bi imelo smisla. Tudi meje so že bile zaprte."
Kakšne ukrepe je sprejela Poljska? Je kaj drugače kot v Sloveniji?
"Enako je. V mojem mestu ni veliko okuženih, včeraj zjutraj so prišla poročila o prvih treh. Hvala bogu, smo doma vsi zdravi. Naj tako ostane! Poskušamo se maksimalno držati navodil, res ne bi bilo lepo, če bi staknili ta nepotrebni virus."
Kako pa se pripravljate, trenirate?
"Teč grem čim kasneje v dnevu, ko že pade tema in ko ni skoraj nikogar na ulicah. Če bi bil dva meseca brez vsega, bi bila prava katastrofa, ko bi se vrnil na igrišče. Tek ni prepovedan, se pa zaradi varnosti raje izognem gneči."
Lahko v teh dneh ohranjate občutek za žogo?
"Poskušam, ja, a to ni to. Najlepši občutek je, ko stopiš na igrišče. Če jo doma dvakrat ali trikrat nabijem v steno, ni niti podobno občutku s trave."
"Če doma dvakrat ali trikrat nabijem v steno, ni niti podobno občutku s trave"
