Šampionska Mura, edino nogometno moštvo iz Prekmurja, ki je v samostojni Sloveniji osvojilo trofejo, se še srečuje. "O ja, vidimo se, rečemo kakšno. Edino s fanti, kot sta Alihodžić in Bakula, sem bolj 'tak tak'. Kje sploh sta, dolgo ju nisem videl," začne Franc Cifer. Legenda prekmurskega nogometa. Branilec Mure, ki je leta 1995 osvojila slovenski pokal, z njim kot kapetanom pa dve leti pozneje segla do naslova jesenskega prvaka prve lige.
"Uh, 25 let je že od tega, res 'dugo'," potegne Feri. Ampak spominov ne zmanjka. "Že v Celju, na Skalni kleti, je bilo veliko naših navijačev, remi smo izvlekli v hudi bitki." Za tedanji Biostart Publikum je zadel Simon Sešlar, za črno-bele Bojan Rous. Potem pa ena največjih epizod soboške nogometne ljubezni - pred 4500 navijači ga je na Fazaneriji v 84. minuti zabil Nedeljko Topić. "Končno! Takrat smo vedeli, da smo pravi. Kakšen obliž na rane, ko pa smo že leto prej bili tako blizu. Celo dobili smo prvo finalno tekmo, pa nam je v Ljudskem vrtu pokal vzel Maribor, Bozgo nam ga je zabil," še dandanes triumfira Cifer.
Robert Volk, Adamo Baranja, Vladimir Kokol, Peter Breznik, Andrej Poljšak, Robert Belec ... so tipi, ki so maja '95 Fazanerijo naredili za nogometno prestolnico. In trener Marin Kovačić, seveda. "Gospod trener. Žal že pokojni. Veliki 'znalec'. Motivator." Ampak, a ni čudno, da z nogometom prej, tedaj in dandanes obnorelo Prekmurje nikoli ni doseglo več od tega? Čeprav so se pozneje v črno-belem dresu ob vseh, ki so že bili tam, zvrstili asi, kot so ... "Škaper, Gutalj, mladi, takrat še mladi Ošlaj ..." kar sam začne naštevati Cifer. Zakaj torej? "Še sam ne vem. Nihče od nas ne ve, kaj je zmanjkalo, da bi bili še državni prvaki. Vedno se je vse razblinilo kot leta '97 - jesenski prvaki smo bili, pa končali devet pik za Mariborom."
"Končno! Takrat smo vedeli, da smo pravi"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
