Zagrebško borzo vodite 14 let, dejavni pa ste bili tudi v Plivi, Luri in v bankah HAAB in SG - Splitska banka, ki sta sedaj Addiko banka in OTP banka. Kakšne so vaše karierne izkušnje?

"Po končani ekonomski fakulteti v Zagrebu sem se leta 1998 zaposlila pri hrvaškem farmacevtskem podjetju Pliva, tam so me leta 2001 poslali na štirimesečni MBA-študij v Slovenijo, na IEDC Bled, kjer se je tudi sicer šolalo veliko hrvaških menedžerjev. MBA-študij na Bledu, ki sem ga končala, je bil zame odlična izobraževalna možnost. Pliva je bila prvo hrvaško podjetje, katerega delnice so bile ob zagrebški uvrščene še na londonsko borzo. Podjetje je izumilo zdravilo Sumamed, ki je postalo globalno najbolj poznan antibiotik, posledica tega pa je bila, da se je s Plivino delnico veliko trgovalo v Londonu. Takrat je v Plivi v ospredje prihajala mlada in povsem nova generacija, njeni predstavniki so kasneje v številnih podjetjih naredili dobre kariere. Zaposlitev v Plivi je bila zame dobra odskočna deska. Tam sem delala na finančnem področju, predvsem pri pridobivanju finančnih sredstev za širitev Plive po Evropi in tudi v ZDA. Tako sem bila na področju financiranja že močno vpeta v izdajanje vrednostnih papirjev in delovanje borze. V obeh bankah sem prav tako bila odgovorna predvsem za področje financiranja podjetij, naših strank, tudi pridobivanja kapitala na borzi."

Nedavno je Ljubljanska borza po osmih letih vodenja dobila novega predsednika uprave, saj je s 1. septembrom Aleša Ipavca zamenjal Marko Bombač. Šefi borz ponavadi nimajo tako dolgega mandata kot vi. Kaj je vplivalo na to?

"Drži, to je precej dolga doba. Na Zagrebško borzo sem prišla leta 2010, ko je bila v svetu in na Hrvaškem globoka finančna in gospodarska kriza, pa tudi potreba, da se trgovanje na Zagrebški borzi okrepi. Takrat sem rekla, da če zdržim en mandat, bo to odlično. Vmes nam je uspelo transformirati borzo, da ni bila več zgolj lokalno podjetje, ampak smo leta 2015 od Dunajske borze kupili Ljubljansko borzo, zadnja leta pa postali tudi največji, 30-odstotni lastnik borze v Skopju."

Kako to, da ste se odločili kupiti Ljubljansko borzo, ki prav v letošnjem letu z občutno rastjo prometa (za polovico več kot lani) in visoko rastjo tečajev večine delnic doživlja preporod?

"V vseh teh regijah je bil leta 2007 dosežen tako imenovani borzni vrh, po likvidnosti in tudi pri cenah vrednostnih papirjev. V tem času je Dunajska borza želela izvesti regionalno konsolidacijo, tudi z enotno trgovalno platformo, zato je kupila borze v Ljubljani, Budimpešti in Pragi. Ugotovili so, da povezovanje ni najbolj enostavno, ter spremenili strategijo in začeli te borze kasneje prodajati: ljubljansko borzo nam, borzo v Budimpešti madžarski centralni banki, obdržali pa so borzo v Pragi.

Za nakup Ljubljanske borze smo se odločili, ker je imela vsa leta stabilno in zdravo poslovanje, je pa takrat Hrvaška vstopila v EU in smo močno občutili regulativne in zakonodajne pritiske, še posebno v finančni industriji, zato smo menili, da nam bo združenim lažje zadostiti vsem tem zahtevam. Število zaposlenih na Ljubljanski borzi smo z devet povečali na 13, na Zagrebški borzi nas je dodatno 25 zaposlenih, in če to primerjamo z borzami v Nemčiji ali Franciji, nas je skupaj še vedno malo, zato si ljubljanska in zagrebška borza kadrovsko pomagata pri implementaciji EU-regulative ter na področju IT-ja, zlasti kibernetske varnosti. Drugi razlog nakupa Ljubljanske borze je v tem, da je bila Slovenija vedno predmet zanimanja hrvaških investitorjev, saj je Atlantic Grupa kupila Drogo Kolinsko, Podravka Žito, Agrokor Mercator in tako naprej. Ob tem so hrvaški pokojninski skladi aktivni investitorji na Ljubljanski borzi, zato je bil nakup Ljubljanske borze povsem logičen in pričakovan."

Kakšno pa je sodelovanje z Makedonsko borzo v Skopju, kjer (še) niste večinski lastnik?

"Tam smo s 30 odstotki največji posamični lastnik, s 25 odstotki nam sledi lokalni Sparkasse. Sama sem v upravnem odboru te borze in zelo aktivno sodelujemo z njimi. V Severni Makedoniji so pričeli sprejemati zakone zaradi pristopnih pogajanj z EU in jim na tem področju pomagamo, tudi z izobraževanji. Pogosto potujem tja, tudi vse več hrvaških investitorjev zanima makedonsko gospodarstvo in v nasprotni smeri. Zanima nas povečanje lastništva v makedonski borzi, a ker delnice Zagrebške borze kotirajo na borzi, vam o tem ne morem povedati kaj bolj konkretnega. Je pa bilo letos ob polletju na borzah v Ljubljani, v Zagrebu in tudi v Skopju približno za 50 odstotkov več prometa kot v enakem lanskem obdobju."

Kaj še manjka omenjenim borzam, da bi bilo na njih še več prometa? Več izdajateljev, še več sodelovanja med njimi, jačanje institucionalnih investitorjev, predvsem pokojninskih skladov v Sloveniji, morda skupna trgovalna platforma teh borz in še kakšne v regiji?

"V prvi vrsti bi bilo treba na borzne trge vključiti več malih investitorjev, kajti statistike kažejo, da je odstotek tovrstnih investitorjev v Sloveniji in na Hrvaškem mnogo manjši kot v primerljivih evropskih državah. Položaj se je nekoliko izboljšal z izdajo tako imenovanih ljudskih obveznic v obeh državah, saj so začeli spoznavati, da so na trgu še druge naložbe kot praviloma nizko obrestovani bančni depoziti. Na Hrvaškem je v bančnih depozitih prebivalstva okrog 37 milijard evrov, v Sloveniji 27 milijard evrov, in velika večina teh depozitov sploh ni obrestovanih ali so po nizkih obrestnih merah. Varčevalci se zelo bojijo tveganja in videli so državno obveznico, ki je po nizkem tveganju primerljiva z bančnim depozitom, a precej bolje obrestovana, tudi po tri do štiri odstotke nominalno. S temi obveznicami se nato na borzi praviloma ne trguje veliko, kar za borzo ni dobro, je pa glede na tip vlagateljev razumljivo. Obstaja potencial, da bi se prebivalstvo bolj vključevalo v borzno trgovanje, a sta dva razloga, da se ne. Prvi, ker so se v preteklosti morda pri kakšni naložbi na trgu opekli, drugi pa, da davčna obravnava kapitalskih dobičkov v splošnem ni ugodna. So pa mnogi pripravljeni enormne zneske vlagati v kriptovalute ali zaupajo neznancem po telefonu pri različnih denarnih prevarah, pri čemer jih ne motita ne tveganje ne neobstoj regulative."

Mnogi pozabljajo, da "denar v omari ali v nogavici" izgublja vrednost. Znan je podatek, da je en ameriški dolar izpred 90 let danes vreden le še štiri cente, torej moraš imeti danes približno 25 dolarjev, da bi bilo enakovredno tistemu dolarju "v nogavici" izpred 90 let.

"Malo je to povezano z značajem ljudi na teh območjih. Pri nas so državljani navajeni, da ko bodo šli v pokoj, jim bo država dala pokojnino, v ZDA pa tega ni. Tam večinoma posamezniki sami sprejemajo investicijske odločitve. Prav tako morajo investirati, če želijo privarčevati dovolj denarja za svojo starost."

Kakšne so glavne razlike med Ljubljansko in Zagrebško borzo?

"Vse, kar se je dogajalo slovenskemu trgu kapitala, se je tudi hrvaškemu. Sprva privatizacija, nato je na borzi​ kotiralo veliko podjetij, njihovo število pa se je kasneje občutno zmanjšalo. Nekdaj smo imeli na naši borzi prek 400 podjetij, trenutno jih je 86, v Sloveniji pa so te številke precej nižje, saj imate dve veliki borzni podjetji - NLB in Krka - in še nekaj manjših, skoraj vsa pa izplačujejo nadpovprečno visoke dividende, kar je posebna privlačnost Ljubljanske borze. Vse drugo je podobno, saj sta obe državi tudi članici EU, ki morata spoštovati isto regulativo."

Kaj bo storila Zagrebška borza, da bi na Ljubljansko borzo pritegnila več izdajateljev?

"To ni le težava Slovenije ali Hrvaške, ampak celotne EU, saj je v evropskih podjetjih premalo želja in potreb, da bi šla po kapital na borzo. V ZDA se 70 odstotkov potreb po financiranju poišče na trgu kapitala, 30 odstotkov pa so krediti pri bankah, medtem ko so ti odstotki v EU obrnjeni. Na dolgi rok to oblikuje zelo konzervativno ekonomijo, saj so banke po svoji naravi konzervativne pri financiranju podjetij, sploh če ta nimajo ustreznih zavarovanj. Velikokrat se sprašujem, ali bi bilo takratnemu podjetju Facebook (danes Meta) uspelo, če bi ga ustanovili v Sloveniji ali na Hrvaškem. Kdo bi Marku Zuckerbergu ustrezno financiral neke vrste album za njegove kolege na fakulteti? No, danes je to eno največjih podjetij na svetu. V ZDA so investitorji pripravljeni investirati v takšne tvegane podjetniške projekte, medtem ko jih v EU skorajda ni. Ameriški private equity skladi ta podjetja pošljejo tudi na borzo. V EU, kjer smo manj pripravljeni tvegati, pa tudi ko nastanejo večja tehnološka podjetja, ta vsa odidejo v ZDA, kjer jih investitorji drugače vrednotijo. Lastniki podjetij pri nas so zelo konzervativni. Na Hrvaškem je veliko podjetij nastalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ti lastniki so zdaj pred upokojitvijo ter še delajo in niso pripravljeni predati vodenja in lastništva."

Je prav to, da je (pre)malo novih izdajateljev na Ljubljanski borzi, razlog za nedavno menjavo na mestu predsednika uprave Ljubljanske borze?

"Po osmih letih vodenja Ljubljanske borze je tudi prejšnji predsednik uprave želel nekatere nove karierne izzive in ta menjava je potekala več mesecev, saj je tudi novi predsednik uprave moral dobiti dovoljenje regulatorja za vodenje Ljubljanske borze. Vsekakor pa je bil skupni dogovor s prejšnjim predsednikom uprave, da se razidemo. Za vodenje Ljubljanske borze se je prijavilo veliko kandidatov, drži pa, da jih je veliko prišlo prav iz NLB, kjer se je zdaj zaposlil prejšnji predsednik uprave Ljubljanske borze in kjer je bil pred leti pri hčerinski družbi zaposlen tudi sedanji predsednik uprave, saj iz te banke prihaja veliko dobrih kadrov. Nenazadnje ima NLB ambicijo biti največja banka v tej regiji z lokalnim lastništvom in tudi zgodba s prevzemom Addiko banke je šla v tej smeri. NLB bi vstopila na hrvaški bančni trg, v interesu hrvaških in slovenskih oblasti pa bi moralo biti, da ne ovirajo širjenja poslovanja bank in podjetij v regiji tako z ene kot z druge strani. Slovenija in Hrvaška sta majhni državi in naša največja podjetja se morajo odločiti za regionalizacijo poslovanja, kar so nekoliko bolje izkoristila hrvaška podjetja."

Se profil vlagatelja na obeh straneh meje kaj razlikuje?

"Investitorji bodo prej kupili delnice kakšnega znanega ameriškega podjetja kakor podjetja v Sloveniji ali na Hrvaškem. Zato bi v obeh državah morali sprejeti in izvajati ustrezno strategijo razvoja trga kapitala, saj bi obema vladama moralo biti v interesu, da njuni državljani financirajo rast gospodarstva države, v kateri živijo. Mlajšim generacijam je nakup svetovnih delnic prek mobilnih telefonov operativno lažji in stroškovno cenejši kot v domači državi, a vprašanje je, ali lahko tuja podjetja poznajo tako dobro kot tista v svoji državi in regiji. Tako kot vi v Sloveniji imamo tudi na Hrvaškem velike borzne zgodbe, saj je Podravka kupila velike kmetijske komplekse in proizvodnjo v Baranji in Slavoniji, Končar pa se je zelo usmeril v obnovljive vire energije in proizvodnjo transformatorjev ter letos blesti tako po rasti vrednosti delnice kot po obsegu prometa z njo. Veliko priložnosti je še v trgovanju z ETF-ji (investicijski skladi, s katerimi se v nasprotju z vzajemnimi skladi trguje na borzah, op. a.), ki so najhitreje rastoči naložbeni razred na svetu, ker je pasivno investiranje precej cenejše."

Kaj bi si želeli kot prva nadzornica (in tudi predstavnica lastnika) za Ljubljansko borzo?

"V prvi vrsti, da bi država, podobno velja za Hrvaško, razumela, da mora biti aktivna pri razvoju trga kapitala, in da ne sprejema odločitev, ki trgu kapitala škodijo. Ob krizah se gospodarstva, ki imajo razvite borze, precej hitreje izvijejo iz te krize. Kajti ob krizah banke priprejo kreditne pipe in podjetja nimajo možnosti pridobivanja kapitala. Država bi morala razumeti, da je borza sestavni del gospodarstva.

Obenem je tu skrb, kaj bo z državljani, ko bodo šli v pokoj, da ne bodo na grbi države. Velikokrat imajo naše vlade kratkoročno politiko in ne vlagajo dovolj napora v razvoj svojih borz. Dobro bi bilo, da bi države omogočile tako imenovane investicijske račune, ki dobro funkcionirajo v Franciji in v Veliki Britaniji. Vsak državljan dobi pri teh računih pravico investirati recimo 100 ali 200 tisoč evrov skozi svoje življenjsko obdobje, in dokler drži denar na teh računih, mu ni treba plačati davkov, obenem pa lahko v okviru tega računa menjuje svoje naložbe. Hrvaška je že najavila uvedbo teh računov, o njih se razmišlja v Sloveniji, zato upam, da se bodo stvari uvedle tudi v praksi."

Kakšna pa je vloga hrvaških pokojninskih skladov na Zagrebški in Ljubljanski borzi?

"Hrvaška je ena redkih držav, ki imajo obvezen drugi pokojninski steber, in to je dobro. Hrvaški pokojninski skladi delujejo že 22 let in vanje se je steklo približno 23 milijard evrov, ki jih med drugim plemenitijo na borzah v Sloveniji in na Hrvaškem, in tako so zraven v vsaki večji, pa tudi manjši, slovenski ali hrvaški borzni družbi. V drugi pokojninski steber se plačuje obveznih pet odstotkov plače, ob tem pa na Hrvaškem obstaja prostovoljni tretji pokojninski steber, pri katerem so davčne olajšave tudi za delodajalca, ki subvencionira plačevanje v ta steber."

Kakšni so prihodnji izzivi pri vodenju Zagrebške borze?

"Največji izziv so zelo visoki stroški usklajevanja z EU-regulativo, ker so predpisi za nas in za velike borze povsem enaki. Prihaja še velik sklop zahtev na digitalnem področju, kjer se moramo ščititi pred kibernetskimi napadi, kar je zelo drago in kompleksno. Predvsem mladi imajo velike možnosti investiranja v alternativne naložbe, to pa je konkurenca klasičnim delniškim naložbam, ki so preveč regulirane. To je velika težava, ker je regulacija za vse te naložbe tako različna."

V enem od intervjujev ste dejali, da je premalo žensk na Hrvaškem na vodilnih pozicijah, četudi je med fakultetno izobraženimi kar 65 odstotkov žensk. Se je to kaj spremenilo?

"Je, a še na slabše. Največji problem je, ker se ženskam v splošnem ne daje dovolj priložnosti, posebno pri tem, da bi vodile podjetja. Tudi v bankah vam bodo dejali, da je 70 odstotkov njihovih zaposlenih žensk, koliko pa je predsednic uprav? Skladno z zakonodajo EU bo zaradi vsega tega s 30. junijem 2026 treba v podjetja uvesti tako imenovane ženske kvote."

Kakšen je vaš stil vodenja podjetja? Prebral sem, da vodite podjetje bolj na mehak način, recimo ne kričite na zaposlene in podobno.

"V življenju nisem nikoli kričala na svoje zaposlene. Malo za šalo, vidite, da imam pokvarjeno kljuko na vratih, pa sem rekla, da ni čudno, ker me toliko ljudi obišče. Kot prvo, vsak dan vidim vse svoje zaposlene in se z njimi tudi dnevno pogovarjam. Prav tako so vsi visoko izobraženi, skoraj nimamo osebe brez fakultetne izobrazbe. Kako boste delali s temi ljudmi, če se boste do njih vedli, kakor da so otroci, ali se nad njimi kako drugače izživljali? Sama sem imela šefe, ki so v zid metali telefone, in to je zame nepojmljivo. Gre pa za stvar vzgoje."