INR (Individualni naložbeni račun): Davčna ovojnica, ki je Slovenija ni imela

Od marca 2026 slovenski vlagatelj prvič razpolaga z davčnim okvirom, ki je v zahodnoevropskih državah prisoten že dve desetletji. Individualni naložbeni račun (INR) omogoča kupovanje in prodajanje delnic, obveznic in nekaterih skladov brez vmesnega davka na dividende ali kapitalske dobičke. Davčni dogodek nastopi šele ob izplačilu sredstev iz INR. Po petnajstih letih brez izplačil iz INR pa je celoten dobiček povsem brez davka.

Mnogi mediji so INR predstavili kot tehnično novost. V resnici gre za strukturno spremembo pravil, ki bo v prihodnosti vplivala na to, kako bo srednji razred v Sloveniji upravljal s prihranki. V tem članku je pojasnjeno, kako račun deluje, komu se splača in česa ne smemo spregledati.

Zakaj INR in zakaj ravno zdaj?

Slovenija je bila do leta 2026 brez davčno olajšanega okvira za samostojno vlaganje. Švedski investeringssparkonto obstaja od leta 2012, britanski Stocks & Shares ISA od leta 1999, francoski plan d'epargne en actions od leta 1992. Vsi imajo en jasen cilj: spodbujati državljane k dolgoročnemu vlaganju v vrednostne papirje in zmanjšati pretirano koncentracijo varčevanja v bančnih depozitih, kjer realna donosnost po inflaciji pogosto pode pod nič.

Zakon o individualnih naložbenih računih (ZINR) je bil sprejet maja 2025 in se je začel uporabljati v začetku leta 2026. Dopolnjuje zakon o dohodnini in v sistem prinaša tri elemente: znotraj računa dividende niso obdavčene v trenutku prejema, prerazporejanje portfelja ni davčni dogodek, izplačilo po petnajstih letih od odprtja INR brez vmesnih izplačil je obdavčeno z nič odstotki. Pred iztekom petnajstih let je davčna stopnja na izhodu enotnih petnajst odstotkov.

Na navadnem borznem računu se obdavčitev kapitalskih dobičkov znižuje s trajanjem imetništva (25 % do petih let, 20 % med petimi in desetimi leti, 15 % med desetimi in petnajstimi leti, 0 % po petnajstih letih), dividende pa so obdavčene petindvajset odstotkov v trenutku prejema.

Drugi cilj zakona je spodbuda Ljubljanski borzi. Vsako leto po prvem letu lahko vlagatelj poleg osnovnih pet tisoč evrov vplača dodatnih pet tisoč na poseben podračun, namenjen izključno slovenskim vrednostnim papirjem.

Kako deluje davčna olajšava na INR

Najpogostejša napaka pri razumevanju INR je primerjava z vezanimi depoziti. INR ni produkt z zajamčeno donosnostjo. To je davčni okvir, znotraj katerega vlagatelj sam izbira naložbe in nosi tržno tveganje.

Vzemimo dva vlagatelja z enakim mesečnim vplačilom v isti dividendni portfelj, prvi prek INR, drugi prek navadnega borznega računa.

Pri INR se dividende reinvestirajo v celoti in krepijo skozi obrestno obrestno rast. Pri navadnem računu vlagatelj vsako leto plača petindvajset odstotkov davka na dividende, zato ima manj zneska za reinvestiranje, razlika pa se z leti veča.

Pri izhodu po petnajstih letih je razlika dvojna. Na INR je celoten dobiček brez davka. Na navadnem računu se stopnja na kapitalski dobiček znižuje glede na imetništvo posameznega vrednostnega papirja.

Davčna ugodnost INR se torej akumulira z dveh smeri: brez davka na dividende in brez davka ob prodaji oz. izplačilu. Obseg razlike je odvisen od trajanja vlaganja, donosnosti, deleža dividend in pogostosti prerazporejanja.

Modelni primer: mesečno vplačilo 500 evrov v dividendni portfelj s 6-odstotno letno donosnostjo (štiri odstotke rast cene, dva odstotka dividenda), petnajstletno obdobje vlaganja, enkratna prodaja ob izhodu. Skupna vplačila znašajo 90.000 evrov. Pri INR neto izplačilo znaša okoli 145.409 evrov, povsem brez davka. Na navadnem računu, kjer so dividende vsako leto obdavčene petindvajset odstotkov in kapitalski dobiček ob izhodu obravnavan po lestvici 132. in 96. člena zakona o dohodnini, neto izplačilo znaša okoli 134.700 evrov. Razlika je okoli 12.100 evrov ali devet odstotkov končne vrednosti, pri višjih dividendnih donosih, daljšem vlaganju ali pogostejšem prerazporejanju pa dodatno raste.

Kaj vedeti pred izbiro ponudnika

V registru Agencije za trg vrednostnih papirjev je šest pooblaščenih ponudnikov INR. Štirje ponujajo borzno posredovanje, pri katerem vlagatelj sam izbira naložbe in samostojno oddaja naročila: NLB, BKS, Ilirika in OTP. Dva, Generali Investments in JonatanMars Invest, ponujata upravljanje portfeljev, kjer za vlagatelja investirajo svetovalci. Razlika med modeloma je strukturna: prvi zahteva aktivno odločanje, drugi temelji na svetovalcu in nima javnega cenika za posamezne transakcije, ker vlagatelj ne trguje sam.

Pri samostojnem trgovanju trije vidiki določajo primernost posameznega ponudnika za posameznega vlagatelja.

Prvi je ponudba instrumentov. Vsi štirje ponudniki samostojnega trgovanja teoretično omogočajo kupovanje vrednostnih papirjev v EU, EGP in OECD državah, vendar javno objavljeni seznami instrumentov se v praksi razlikujejo. Nekateri ponudniki imajo bolj sistematično pokrito ponudbo evropskih obveznic, drugi širši nabor ameriških UCITS ETF-jev, tretji bolj specifične niše posameznih geografskih segmentov. Javni seznam ponudnika je najbolj zanesljiv pokazatelj, kateri instrumenti so standardno dostopni v posameznem segmentu.

Drugi vidik so stroški. Cenik samostojnih računov INR ima pri vseh štirih ponudnikih devet do sedemindvajset strani in štiri komponente: trgovska provizija na transakcijo, letno vzdrževanje računa, dividendna provizija in stroški klirinško-depotne družbe (poravnava, vodenje in vzdrževanje stanj). Pri majhnih in pogostih nakupih je kritična minimalna provizija, pri večjih in redkejših transakcijah pa odstotna stopnja in maksimum. Pomemben je tudi način oddaje naročil: spletna oddaja je pri vseh ponudnikih bistveno cenejša od telefonske ali osebne v poslovalnici, razlika pa lahko pri petletnem obdobju investiranja predstavlja polovico ali več skupnih stroškov. Tehnična zrelost spletne platforme je s tega vidika ekonomsko relevanten parameter, ne le uporabniški.

Manj omenjene podrobnosti zakona

Sledeči elementi ZINR-ja so v javnih razpravah pogosto manj izpostavljeni kot davčne stopnje in vplačilni limiti, čeprav strukturno določajo izkušnjo z računom.

• Prvi: petnajstletni rok teče od datuma odprtja računa, ne od prve transakcije ali prvega vplačila.
• Drugi: posebni podračun za slovenske vrednostne papirje. Polovica letnega limita po prvem letu (pet tisoč evrov) je vezana na izdajatelje s sedežem v Republiki Sloveniji ali na papirje, ki jih izda država (ZINR, 7. člen, 3. odstavek).
• Tretji: letni in dosmrtni limiti vplačil. V koledarskem letu odprtja je limit dvajset tisoč evrov na osnovnem podračunu. Vsako naslednje leto pet tisoč evrov na osnovnem podračunu in dodatnih pet tisoč evrov na posebnem podračunu, skupaj torej deset tisoč evrov, vendar je polovica vezana na slovenske izdajatelje. Dosmrtni limit za oba podračuna skupaj je sto petdeset tisoč evrov. Presežek vplačil v posameznem letu ponudnik praviloma zavrne.
• Četrti: globalni indeksni ETF-ji (na primer Vanguard FTSE All-World, iShares Core MSCI World) na INR niso dovoljeni, ker njihove osnovne naložbe vsebujejo podjetja s sedežem v državah zunaj OECD.

Kje INR sodi v širši finančni okvir

INR je davčni okvir za vrednostne papirje, ne nadomestek za likvidnostno rezervo ali zavarovalniške produkte. Sredstva na računu so namenjena dolgoročnemu varčevanju, kjer vlagatelj sprejema tržno tveganje. Likvidnostne potrebe, zavarovanje za primer izgube dohodka in kratkoročni cilji ostajajo v ločenih okvirih.

Članek je informativnega značaja in ne predstavlja finančnega ali davčnega nasveta. Naložba v vrednostne papirje prinaša tveganje izgube vrednosti, donosi iz preteklosti ne zagotavljajo prihodnjih donosov.