Zločin nad prihodnostjo: Mladim, na katerih svet stoji, prihodnost vsak dan pouka na daljavo vse bolj polzi iz rok

Vlada vam je takoj ob začetku delovnega tedna omogočila, da ste se lahko, če imate v tej krizi, ki ni le zdravstvena, temveč vse bolj tudi socialna in gospodarska, dovolj pod palcem, odpeljali v avtomobilski salon po jeklenega konjička, ženi plačali tako dolgo pričakovano pedikuro ali morda tisti zlati prstan, ki vam ga omenja zadnje mesece, otroku pa privoščili igračo. Vse to ste lahko, kljub strogim ukrepom za preprečevanje širjenja covida-19, naredili, niste pa mogli svojega otroka pospremiti do šolskih vrat. Pa čeprav mogoče v vaši občini, kraju, na vaši šoli sploh ni ali je le malo okužb in bi tako izobraževanje, vsaj za najmlajše, lahko mirno teklo. Zakaj ne? Ker, tako ministrica za izobraževanje Simona Kustec, mora biti izobraževanje dostopno vsem otrokom pod enakimi pogoji.

Tega, da bi imeli vsi enake pogoje v izobraževanju, nikoli ni bilo in nikoli ne bo. Tudi na daljavo ne. Po vladnih podatkih je kar 815 gospodinjstev z otroki, ki nimajo interneta ali je tako slab, da dela na daljavo ne omogoča. Ponekod celo ni signala za telefon. Vsak otrok tudi nima svojega računalnika, kaj šele svojega mirnega kotička, ali staršev, ki bi mu lahko pomagali pri tovrstnem šolanju. Zato je zgolj zadnji argument, ki ga je v nizu absurdnih motivacijskih govorov v zadnjega pol leta navajala ministrica za izobraževanje, ko je utemeljevala sprejete vladne sklepe, jasen dokaz, da so ministrici z ekipo stvari ušle z vajeti. Ni pomembno, ali pri predlogih mora podleči diktatu prvega v vladi, ona je tista, ki je prva odgovorna v vladi za področje izobraževanja, in bi zato morala veliko bolj prisluhniti tistim, ki imajo z vzgojo in izobraževanjem vsakodnevno prakso. Pokroviteljsko modrovanje ex cathedra je davno preživeto in nenehno ponavljanje, kako znamo, zmoremo in kaj je še teh njenih z-jev, prinese le dodatno negodovanje in nezadovoljstvo.

Zato lahko temu, čemur smo priča trenutno v izobraževanju, z gotovostjo rečemo zločin nad prihodnostjo. Mladim, na katerih, kot pravi rek, svet stoji, prihodnost vsak dan pouka na daljavo vse bolj polzi iz rok. Vsaj ko govorimo o prihodnosti, kot bi si jo zaslužili mladi. To ni nobena šola, pa poklon vsem učiteljicam in učiteljem, ki se neumorno trudijo, da bi otroci odnesli vsaj nekaj znanja od tega podajanja na daljavo, pri čemer država tudi po sedmih mesecih ni poskrbela, da bi tehnično vse potekalo nemoteno. To je le krinka za vladno trditev, da šola poteka, medtem ko je za otroke, predvsem pa za starše in učitelje, ki se zavedajo pogubnih posledic tovrstnega šolanja in zato vsak po svojih močeh poskušajo iz vsega potegniti maksimalno, agonija.

A to ministrice ne skrbi, saj ko bodo posledice takšnega dela in odnosa do mladih izbruhnile v vseh svojih razsežnostih - številne so vidne že danes -, nje ne bo več na tem položaju. Za številne pa bo, žal, prepozno, saj bodo posledice, tudi socialne in za psiho posameznikov, nepopravljive. In tega se v številnih razvitih državah, kjer so kljub zdravstveni krizi obdržali odprte le šole, še kako zavedajo.