Z igrišča na fronto

Tekmovališča se niso izpraznila, a karavana je izgubila kar nekaj prepoznavnih obrazov. Natalija Neprjajeva, vodilna v skupnem seštevku svetovnega pokala smučarskih tekačic, ni smela nastopiti v Oslu, tudi Aleksandra Bolšunova, junaka olimpijskih iger s petimi medaljami, ni bilo na startu v norveški prestolnici. V Kontiolahtiju, kjer so tekmovali biatlonci, ni bilo Belorusinje Dinare Alimbekave, Rusa Aleksandra Loginova in drugih (belo)ruskih asov, ki se običajno borijo za mesta pri vrhu razpredelnice. Ruski in beloruski športniki so se po Putinovem napadu na Ukrajino znašli v osami, postali nezaželeni na mednarodnih prizoriščih. Če jih kje še spustijo zraven, se morajo odreči državnim simbolom, zastavi, himni …

Pa športniki iz države agresorke in njene zveste pajdašinje niso bili edine, niti največje žrtve odziva na vojno. Tudi Jevgena Mališeva ni bilo v Kontiolahtiju. Ne zato, ker bi mu kdo prepovedal. Mladi ukrajinski biatlonec je oblekel uniformo, se uprl agresorju, ob začetku ruske invazije na Ukrajino pa padel pri Harkovu … Podobna usoda je doletela nogometaša Vitalija Sapila in Dmitra Martinenka. Bolšunov bo najbrž nekoč spet lahko tekel, Loginov bo lahko streljal, za ukrajinsko trojico (in številne druge žrtve ruske invazije) pa se je športna pot končala na najbolj krut način.

Je pošteno, da športniki plačujejo ceno za poteze, ki jih vlečejo politični voditelji? Prav toliko, kot je pošteno, da bankirju iz Moskve ali inženirju iz Samare življenje krojijo gospodarske in druge sankcije, ki jih je Zahod sprožil proti Rusiji. Sankcije morajo boleti, če hočejo biti učinkovite. Za ustavitev ruskega lomastenja po sosedi zgolj žuganje s prstom pač ne bo dovolj. V mednarodni skupnosti so na dolg seznam ukrepov za ustavitev norije, ki pridejo na vrsto pred direktno vojaško konfrontacijo z jedrsko velesilo, dodali tudi šport.

Da ta nima nič s politiko, je zgolj idealistična fraza, ki ima v realnosti bolj malo podlage. Naj gre za rahle prijeme, kot je naše spletno tekmovanje s čestitkami z vseh parlamentarnih polov, ko Tadej Pogačar pripelje prvi v cilj ali ko Urša Bogataj doskoči pri dnu skakalnice, ali pa za bolj intenzivno pajdašenje tekmovalcev in oblastnikov, ko uspehi, organizacija globalnih spektaklov in drugi športni presežki hitro postanejo sredstvo za poveličevanje avtokratskih režimov, politika vpliva na šport in šport, resda v precej manjši meri, lahko vpliva na politiko.

Na varni razdalji, več tisoč kilometrov stran od roke režima, ki s silo zatre vsak poskus protesta, zastruplja politične nasprotnike in z visokimi zapornimi kaznimi žuga novinarjem, je sicer precej lažje modrovati, a tudi Rusi ne bi smeli pozabiti na osnovne civilizacijske norme. Nogometaš Andrej Jarmolenko, v ruskem Sankt Peterburgu rojeni Ukrajinec, je pozval ruske športnike, naj pokažejo jajca, izkoristijo svoj vpliv v družbi, se postavijo po robu Putinovemu režimu. Saj je kak poziv proti vojni prišel tudi iz ruskih športnih logov, a jasnih obsodb vojaške agresije je bilo malo.

Športniki resda niso sprožili vojne, a zanjo niso nič manj (in nič bolj) odgovorni kot drugi ruski državljani. Morda je izolacija ruskih športnikov krivična. A precej večja krivica se godi Ukrajincem, ki so svoj talent namesto na tekmovališče morali odnesti na … fronto.