Resetiranje

Večinski sistem brez večinskega sistema, tako je delovalo ne nepričakovano in vendar količinsko XXL (od)padanje strank iz parlamenta po zaprtju volišč, v resnici pa od konca nedelje gledamo skoraj pozabljene "male skrivnosti" proporcionalnega volilnega sistema. Volilna udeležba, v vseh tridesetih slovenskih letih prakticiranja parlamentarne demokracije in večstrankarstva s 70 odstotki ena od najvišjih, je vplivala tudi na (višje) število nujnih glasov za skok čez parlamentarni prag. Kandidiralo je celo manj političnih strank/list kot kakšne volitve prej, ampak več jih je nagovorilo nezadoščene/utrujene volivce, in nazadnje se je njihov (pre)ostanek, manjši od štirih odstotkov, prelil k izvoljenim. Tako kot zmeraj po zaprtju volišč. Samo, da je ta preostanek bil na volitvah 2022 precej višji, kot smo ga bili vajeni (spre)gledati do letos. Torej, Gibanju Svoboda je k rekordnemu številu mandatov na koncu pripomoglo tudi več odstotkovnega (pre)ostanka izločenih list. Če bi v državni zbor prišli samo še prvi dve v čakalnici, LMŠ in Povežimo Slovenijo, bi bili mandati porazdeljeni že enakomerneje, ker pa očitno ne bosta, novokomponirana Golobova Svoboda zaseda polovico novega parlamenta.

Na kar je tu dobro opozoriti, je to, da so stranke in liste, ki ne bodo videle poslanskih klopi, v skupni vsoti nabrale celo več, kot je seštevek glasov za SDS. Od njih je na primer Resni.ca, ki jo je pognojilo nezadovoljstvo, demonstrirano na ljubljanskih trgih, celo prehitela SAB in Desus in SNS in ... Za neusmiljeno "naravno selekcijo" tli tudi več vrst nezadovoljstva volilnega telesa. Volitve so bile "ne" stilu SDS, Janša&Co. absolutizmu ... Pa prav tako nekul Kulu, ki nekje vmes ni znal odpoklicati osovraženega premierja skozi parlamentarno proceduro, niti ne, kakor vidimo, s svojo ponudbo na volilno nedeljo. Zakaj pa bi na drugo obletnico koronavirusa mandat ponovno dobili tisti, ki so kapitulirali, takoj ko je potrkal covid? In vedeli smo, da je 24. april referendum proti koronski vladi številka 2. Tretji Janševi. Golob je, skratka, priletel v izpraznjeni prostor. Vseh vrst glasovi proti so naredili letošnjo rekordno volilno udeležbo, stranka bodočega mandatarja pa jo je kapitalizirala, ko je naveličanim in brezidejnim (levim) obstoječim pustila svobodo samoukinitve.

Golobov vzlet ni poglavje Cerar 2 in niti ni verjetno, da bi se elektrodolgolasec, o čigar kompetencah za vodenje izvršne oblasti v resnici vemo malo, "odvolil", kot se je v nekih prejšnjih časih Zoran Janković, ki mu trgovskih metod v pogojih parlamentarne demokracije ni uspelo prodati in ni nikoli prišel dlje od preddverja mandatarstva. Politika Cerarja so naredile neke druge krize, z današnjim vatlom niti ne več usodno usodne, medtem ko je pravkaršnje volivsko resetiranje političnega prostora, podloženo z današnjimi velekrizami, dokončna in nezanemarljivo tudi novogeneracijska nezaupnica (staremu) političnemu razredu, ki se je v času in prostoru zataknil kot nerešljiv problem.

Res, nič več ni, kot je bilo.