Linč na nagrajenki Prešernovega sklada Simono Semenič in Majo Smrekar je linč na ženski z lepima telesoma. Če ne bi bilo fotografij, ki izpostavljajo njuni telesi, ne bi bilo pogroma. V še sveži gledališki Visoški kroniki na odru ljubljanske Drame je odlično demonstrirano, kako so bili inkvizicijski testi pred krvoločno množico predvsem sredstvo za sadistično naslajanje nad lepimi telesi.
Linč na nagrajenki Prešernovega sklada je linč na ženski, ki izpostavljata naravni zmožnosti ženskega telesa - porajanje življenja in skrb zanj. Najbrž poznate tezo, ki čarovništvo povezuje z uravnavanjem rodnosti: v obdobjih demografske rasti so bile ženske, ki so poznale sredstva za preprečevanje neželene nosečnosti, tolerirane. Ko je prebivalstvo zaradi vojn in kug upadlo, so jih začeli satanizirati in zažigati. Naravno zmožnost ženskega telesa, skratka, uravnava oblast, rojevanje je postavljeno v funkcijo domoljubja.
O tej relaciji, po moji presoji seveda, govori inkriminirani performans Simone Semenič. Rezanje zastave bi bilo irelevantno, če ga ne bi povezala prav s "svetostjo" življenja. (Z zastavami in drugimi državnimi simboli se je v umetnosti počelo že marsikaj, pri nas nazadnje najbrž v Frljićevem Našem nasilju in vašem nasilju. In mimogrede, v neki predstavi po drami Simone Semenič je, samo verbalno seveda, padalo še vse kaj drugega kot simboli, padale so politične glave na primer.) Tudi Majo Smrekar bi, si mislim, morda pustili pri miru, če ne bi preizpraševala prav "svetosti"-človeškega-življenja.
Ni se treba zgražati nad tem, da je ob "hibridnih družinah" (že ob istospolnih, kaj šele različnovrstnih, kakršna je v performansu Maje Smrekar) ali tudi kar ob izpostavljanju nosečega telesa v umetniške namene marsikdo zmeden. Ampak da je iz nelagodja nastal lov na čarovnice, je bila potrebna politična podpora. V predvolilni naelektrenosti sta ogenj najprej netila Demokracija in Nova24TV, in ko je bilo dovolj vroče, je grmado razplamtel Janez Janša z "Dovolj je tega, dol s paraziti". Z vso mašinerijo je cela stranka, cela politična opcija napadla dva individuuma, dve ženski, dva ranljiva človeka. Bi rekla "dva gola in bosa človeka", ampak se bojim, da tu več ni prostora za metaforiko, da gre zares.
Slovenski politični vrh je 7. februarja zvečer skupaj s Prešernovimi nagrajenkami in nagrajenci sedel v prvi vrsti Gallusove dvorane. Ne samo, da jim je ploskal, že pred proslavo jih je pozdravil na protokolarnem sprejemu. Na kulturni dan jim je, kot veleva tradicija, priredil kosilo v Vili Podrožnik, minister za kulturo Tone Peršak pa se je moral z njimi družiti še v Galeriji Prešernovih nagrajencev in v Prešernovem gledališču. Kako je mogoče, da ob tem ne predsedniki (države, vlade, državnega zbora in sveta) ne pristojni minister niso rekli in še vedno ne rečejo nič? Kako je mogoče, da morajo umetniška stanovska društva te ljudi pozivati, naj se odzovejo na napade in jih najostreje obsodijo, ker da "tovrstna retorika v civilizirani državi ne bi smela ostati prezrta"? Pozval jih je Ivo Svetina kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, pozvali so jih Združenje dramskih umetnikov Slovenije, Združenje slovenskih likovnih umetnikov, Združenje slovenskih filmskih ustvarjalcev, združenje Asociacija ... Kako je mogoče, da si minister za kulturo, kot je zapisal Ivo Svetina, obriše roke, češ da je Upravni odbor Prešernovega sklada avtonomno telo in torej edino pristojno za kakršenkoli diskurz o nagrajencih? Upravni odbor Prešernovega sklada je avtonomen strokovno, njegov ustanovitelj pa je država. Državni zbor izbere odbor (in ta potem izbere še področne strokovne komisije), da bi ta izbral nagrajence v imenu države. Reakcija državnega vrha bi bila zato dvakrat nujna: prvič zato, ker so to državne nagrade in je torej napad nanje, pa naj se sliši še tako čudno, tudi napad na državo. In drugič zato, ker bi bil napad na nagrajenki političen napad, tudi če nagrade ne bi bile državne. Ne samo ideološki, ampak eksplicitno političen, ker ga izvaja največja opozicijska politična stranka s svojim vodjem v prvi bojni vrsti.
Na to, da bi branili svobodo umetniškega izražanja kot tako, nisem niti pomislila, naštela sem samo formalne razloge, zaradi katerih bi morala državna oblast braniti državni nagrajenki, ki ju napada vodja politične stranke. Ker ju ne brani, je kriva enako kot tisti, ki ju napadajo. Na perverzen način dokazuje, da so državne nagrade za umetnost pač nadaljevanje uničujoče državne kulturne politike z drugimi sredstvi.
