Klara Širovnik
Pred dnevi me je na facebooku zadel zapis Nike Autor, odlične režiserke in vizualne umetnice, ki je umetniški doktorat pridobila na Dunaju, se vrnila v Slovenijo, opravila habilitacijo na ljubljanski univerzi ter začela iskati službo. Na razpisu so jo doslej zavrnili že devetkrat. Devetkrat! Izbrali so kandidata s slabšimi referencami in nižjo izobrazbo.
Ob novici sem se vprašala, zakaj bi človek službo na fakulteti poskušal dobiti tolikokrat. Je vredno? Nesmiselno? Naivno? Ne, ni! Po čisto finančni plati taka služba ponuja varnost, po drugi strani pa je to, kar počne Nika Autor, ženski boj trenutnega časa. Še vedno živimo v državi, kjer nadpovprečne ženske potegnejo kratko. Tudi po 8. marcu ne bo drugače.
Samo dejstvo, da mlada umetnica zaposlitve ni dobila, v tekmovalnem akademskem okolju ni presenetljivo. Problem nastane ob bolj podrobnem vpogledu v to, kar se je zgodilo namesto pravičnega izbora: imena izbranih kandidatov je v sedmih od devetih primerov izvedela, še preden je bil postopek izbire zaključen in se je komisija sploh sestala. V dveh primerih so jo poklicali kar po telefonu in ji sporočili, da so se že pred časom dogovorili z drugim kandidatom, v enem primeru ji je zaposleni sporočil ime vnaprej izbranega kandidata kar po družbenem omrežju.
Če so ženske za tovrstne položaje že izbrane, gre pogosto za pripadnice starejših generacij. Mladost je pri ženski enačena z neizkušenostjo, pri moškem z zagonom in elanom. "Ženske ustvarjalke zaposlitev dobimo, če dovolj dolgo živimo. Delovno mesto in s tem varnost, možnost za napredovanje v karieri, možnost za razvoj so spet dobili povprečni boysi," pravi Nika Autor.
Dobro besedo zanjo je zastavil profesor univerze v Stanfordu, priporočili so jo na harvardski univerzi, pariški Sorboni, dunajski akademiji ... pa ni pomagalo. Nadpovprečno delo ženske v sodobnem svetu še vedno ne pretehta nad povprečnim delom moškega - pa naj gre za literaturo, slikarstvo ali raziskovalno dejavnost. Še ena zanimivost, ki je morda niste vedeli: čeprav na ZRC SAZU raziskovalke številčno prevladujejo nad raziskovalci, so tudi tam prejemniki nagrad pogosteje moški. So moški res toliko boljši slikarji, raziskovalci, pisatelji? So res toliko bolj genialni na prav vseh področjih življenja? Vsa ta priznanja in nagrade za seboj potegnejo tudi finančne prilive! Zato je še toliko bolj smešno, ko založbe na "dan žena" znižajo cene knjig ženskih avtoric. Lepo vas prosim.
Radi vztrajamo, da je na področju enakopravnosti spolov narejenega že veliko in da smo "ven iz najhujšega". Da je to daleč od resnice, je v tem trenutku še posebej očitno v Ukrajini, kjer ženske orožja ne uporabljajo le za "klasične" vojaške spopade, ampak z dodatnim razlogom: braniti se morajo pred spolnim nasiljem, ki se hitro povečuje. Tudi ukrajinski moški so mnenja, da gre pri "ženskah s puškami" do neke mere za modno muho. "To je podobno kot ženska na motorju," je recimo dejal eden od Kijevčanov. Takšno izjavo lahko skuje samo moški ali pa zares slepa ženska.
Da je spolna varnost osnova, menda ni treba na dolgo razpredati. Poleg tega so povprečni ženski danes pomembni še primeren dostop do trga dela, pravično plačilo, priznanje za opravljeno delo, možnost za izpopolnjevanje in napredovanje. Kot upokojenka Marlenka Dolšak, ki se je lani na Pohorje povzpela kar 513-krat, se želimo tudi tisti, ki delujemo na drugih področjih, vzpeti na vrhove. In tam ostati.
