"Vse je lahko, ko si majhen. Vsaka zmaga ti bolje pristoji. In vsak poraz manj boli." Tako nekako bi lahko priredil znano pesem rokerjev z one strani Kolpe. Na tej strani smo očitno našli srečo v tem, da smo - majhni. Vsaka slovenska športna zmaga je pogrom Davida nad Goljatom, vsak poraz spletka proti "našim" ali pa kar "nam". Kako priročno!
O "kriminalnem sojenju" in o "sodnikovih ljubčkih" sem med rokometnim prvenstvom na nacionalki poslušal človeka, ki je bil med novinarsko kariero član predsedstva rokometne zveze. O "farsi" sem bral te dni, ko Goran Dragić ni bil izbran za udeleženca NBA-tekme zvezd. Voditeljico v slovenskem dresu sem gledal na finalu košarkarskega evropskega prvenstva, da se je še srbski kolega čudil nad novinarskimi standardi. Ko sem pod vprašaj postavljal smiselnost naturalizacije Anthonyja Randolpha, je moj priimek zbodel veljaka lokalnega košarkarskega kluba. Da ne govorim o evroligaški izključitvi Luke Dončića. Ker jo je zakuhal slovenski sodnik, je postal vse, le človek ne.
Navijaško in licemerno je postalo športno novinarstvo. Da peto mesto na evropskem rokometnem prvenstvu po novem ne pomeni uvrstitve na svetovno, smo v Sloveniji šteli malodane za novo zaroto proti državi, vse dokler je bila reprezentanca v igri za to mesto. Potem smo na zadevo pozabili, pograbili so jo Hrvati. Ker so končali na – petem mestu, jasno. Šefom evropske rokometne zveze takšna razdrobljenost pride prav.
Verjamem, da so v času po osamosvojitvi slovenski športniki ponesli slavo nove domovine v svet. Zavoljo infrastrukturnih in sistemskih deficitov so njihovi uspehi imeli še toliko večjo težo. A kaj, ko se nato pojavi dobro poročena Sevničanka in teorijo o najboljših ambasadorjih države postavi na glavo. Mar bi moral biti na njene sposobnosti koketiranja in osvajanja moža ponosen kot na Prevčeve skakalne sposobnosti, Dragićeve košarkarske ali Oblakove vratarske?
Ne, na stvari, na katere nimam vpliva, ne morem biti ponosen. Lahko jih le cenim in spoštujem. A ocenjevanje z distance in skepsa v evforiji sta danes stigmatizirana kot deviantno obnašanje, prikrajšano nujnega nacionalnega naboja. Vzhičene čestitke, fotografiranje s športniki in pokroviteljski odnos do njih so danes, na grozo novinarskih učbenikov, standard športnega novinarstva. Ob malikovanju "naših" športnikov je kritika tvegana in bolj nesprejemljiva. Ker če nisi z nami, si, najbrž s skritimi nameni, proti nam.
Po obdobju, ko smo mediji zbirali klike na račun papeško-vzgojnih ugotovitev o pomenu narodnosti Jakova Faka, neštetih zarot proti rokometašem ali banalnega poveličevanja individualne statistike Dončića v moštvenem športu, prihajajo na vrsto olimpijske igre. Iščemo novega nosilca medalje, boga, čigar življenje in družino bomo skušali razgaliti do konca, kot smo to pred dvema letoma že storili Petru Prevcu. Ali Veselki Pevec. Nič hudega, če je (več) ne poznate. Ne pred Riom ne kmalu po njem je mediji več nismo povohali. Najbrž je to odraz (zanimanja) javnosti. Kot tisti, ki jih volimo, smo vsi zraven le, ko se delijo medalje. Takrat ni važno, če je junak(inja) rojen(a) na Hrvaškem. To postane pomembno le, ko je treba zavihteti slovensko zastavo. Takrat je treba biti naše gore list.
Veselka, upam, da si se na primeru Fak kaj naučila. Da si v Tokiu ne drzneš poprijeti za trobojnico, ki ti ne pripada! Čeprav si lastiš našo medaljo! Lep pozdrav, po prsih trkajoči Slovenec. Z napačnim priimkom.
P. S.: Odrešen, ker nisem športnik.
