Tomaž Ranc
Prihajajo prvi signali, da slovenska politična scena postaja predvidljivo dolgočasna, preoptimistično pa bi bilo trditi, da postaja zrela, čeprav bi si državljani 33 let po prvih večstrankarskih volitvah to več kot zaslužili. Zrela bo takrat, ko menjava oblasti ne bo več pospremljena z apokaliptičnimi napovedmi ali celo strahom in ko bo vendarle zmogla toliko pameti, da bo zares delala za ljudi, skupno dobro in ne samo zase.
Če primerjamo sloga vladanja zadnjih premierjev, prej obramboslovca in dolgoletnega profesionalnega politika, zdaj pa inženirja (z doktoratom) in menedžerja, in njune značaje, je marsikaj očitno. Če sta za predsvobodnjaško obdobje Janše bila značilna radikalnost - a la "stani mirno" in nenehno sejanje napetosti v javni sferi, je za Goloba, ki se še uči prvokategorniške politike, prej značilna lahkomiselnost - a la "lako ćemo". In tako kot za odnose med ljudmi, vzdušje in razvoj družbe niso dobri radikalizmi, ki dušijo duh sodelovanja, so lahko nevarne tudi lahkomiselne poteze, ki vodijo v kaos in veliko stanejo.
Ne glede na to, da Golob spretno obvladuje ministrsko ekipo in parlamentarne novince, ga v ozadju tišči kopica izzivov. Zlasti zdravstvena reforma, kjer je "na vse ali nič" obljubil, da bo naredil red, in plače v javnem sektorju, kjer so zadeve z obljubami ušle z vajeti. V ogenj med sindikalne jastrebe je poslal ministrsko neizkušeno Sanjo Ajanović Hovnik, ki so ji najbolj nazorno, kaj si mislijo o politiki "lako ćemo", pokazali poklicni gasilci, ki jih je nespametno skušala potolažiti kar na protestnem shodu. Spet lahkomiselnost? Vendar glede na to, da ima pri sindikatih boljše vzvode politična levica, ti verjetno Golobu ne bodo zagrenili mandata.
Goloba utegne kmalu zažuliti fiskalno pravilo, ker finance je treba brzdati. Zašije se lahko tudi z nespametnimi nepremičninskimi reformami - ker ko Slovenca udariš po žepu, ni prav vesel. Deklarativno smo vsi za pravičnost in socialno državo, toda ko je treba denar vreči za mizo, se kdo rad tudi potuhne. Golob obljublja tudi pokojninsko in davčno reformo, ki sta prav tako vezani na denarnice ljudi, pa gospodarstvo? Ob vojni v Ukrajini smo se začeli zavedati, kako pomembna je varnost. Slovenija je sicer v letni primerjavi nekoliko dvignila obrambne izdatke – z 1,24 odstotka BDP na 1,26, a je še vedno blizu repa v 30-članskem Natovem zavezništvu. Ker pa je Slovenija hkrati presegla cilj 20 odstotkov obrambnega proračuna za naložbe v opremo, se je tu najbolj potuhnila Levica, ki seveda zdaj zaradi nakupov vojaške opreme ni organizirala protestov. Slast ali odgovornost oblasti je pač nekaj drugega kot parole iz nekega drugega sveta, saj živimo tukaj in zdaj. Ob vsem tem pa je premier spretno "oženil" tudi Niko Kovač in dal v žep tudi njen civilnodružbeni protestniški naboj.
Razlika v upravljanju države "prej in potem" se sicer kaže tudi v tem, da je Golob zaradi spektakularnih obljub sodnikom po 600-evrskem dodatku z vprašljivo zakonsko podlago tudi že priznal napako in da, v nasprotju s SDS, snubi in ne napada NSi in s tem širi klop za rezerviste. Tudi to, da je še kot šef GEN-I podpiral leve in desne medije, kot nekoč pokojni šef SCT-ja Ivan Zidar in drugi prekaljeni mački, ga ni načelo, ker mu te menedžerske pragmatičnosti iz časa, ko je bil v gospodarstvu, očitno nihče ne zameri. Danes pa se gre politiko, v katero ga je potisnil njegov predhodnik.
