Dober dan za Ljudski vrt, slabo desetletje za športne objekte v Mariboru. Z rekonstrukcijo zahodne tribune se bo naposled začela še zadnja etapa celovite obnove mariborskega stadiona, na katero se je po zaključku projekta Ring čakalo kar dvanajst let. Sklepno dejanje, ki bo skupaj z obnovo prostorov pod severno in južno tribuno stalo okrog deset milijonov evrov, bo v celoti financiral mariborski proračun, kar je v mestu s številnimi infrastrukturnimi potrebami in načrti prej izjema kot pravilo. A čeprav lokalna politika v minulem desetletju v Ljubljani ali Bruslju ni znala poiskati dodatnega denarja, je imel Ljudski vrt na seznamu občinskih projektov poseben status. Tudi zato, ker je bila tribuna iz leta 1962 resnično dotrajana in že tudi nevarna za obiskovalce, predvsem pa bi bilo nadaljnje prestavljanje investicije v najbolj nogometnem mestu v državi politični samomor.
Ko bo prihodnje leto slavnostna otvoritev, razlogov za evforijo ne bo. Ekipa župana Arsenoviča bo lahko ponosna, da je do konca izpeljala enega od pomembnih mestnih projektov, toda športno-poslovnih izzivov je bistveno preveč, da bi se lahko dolgo trepljali po ramenih. Tudi v obnovljenem Ljudskem vrtu. Bo upravljanje stadiona od neučinkovitega javnega zavoda prevzel nogometni klub? Se bo stadion končno odprl tudi za druge prireditve? Bo celoten kompleks zaživel na polno - z restavracijo, klubsko trgovino in novo garažno hišo, ki bi odpravila vsakokratne težave s parkiranjem v okolici stadiona?
Izzivov torej ne bo zmanjkalo. Kar še bolj skrbi, je katastrofalno stanje drugih športnih objektov in javnega zavoda, ki jih upravlja. Brez izdatnega vlaganja v posodobitev so Ledna dvorana, dvorana Tabor in Mariborski otok objekti, ki jim je potekel rok trajanja, v Pristanu so znane težave kljub milijonskemu vložku, na hipodromu, kjer spori ogrožajo 140-letno tradicijo konjeništva, pa ni jasno, kaj sploh želimo. Če k temu prištejemo še domačijsko poslovanje javnega zavoda in neustrezen sistem financiranja, zaradi česar so Športni objekti v rdečih številkah od ustanovitve dalje, dobimo v mestu še en klasičen gordijski vozel.
Maribor je v preteklosti zamudil kar nekaj priložnosti. Kangler je v svojem županskem mandatu z načrtovanjem megalomanske univerzijade zapravil vso kredibilnost in s tem možnosti za državno sofinanciranje športnih objektov, leta 2013 se je mimo mesta odpeljalo še evropsko prvenstvo v košarki. Za Fištravca pa bi bilo tako bolje, če se investicij sploh ne bi bil lotil, ker je bilo še v redkih izvedenih toliko nepravilnosti, da se jih še danes razrešuje.
Odgovornost je zdaj v rokah župana Arsenoviča. A najpomembnejša kadrovska odločitev, postavitev Mežnarja za direktorja ŠOM, se kaže kot strel v že tako ranjeno koleno. Da Mežnar ni kos težki nalogi, kaže njegov sanacijski načrt, v katerem ni nobene vizije, zgolj predvideno zadolževanje, odpuščanje delavcev in prenos nekaterih objektov. Mariborskega vozla tako ne bo presekal.
