(KOMENTAR) Zgodovinska stavka

Danes, 29. 12., in v soboto, 30. 12., te naše trgovine pričakujejo z res top praznično ponudbo, zato izkoristi priložnost, da napolniš svoj hladilnik in shrambo z dobrotami za novoletno praznovanje," so včeraj dopoldan objavili na facebook strani trgovin Tuš. To je bilo v času, ko je sindikat Tuša na tiskovni konferenci napovedal, da bodo njegovi člani danes neizpodbitno stavkali. Istočasno je ustanovitelj trgovin Tuš Mirko Tuš poslal pismo zaposlenim, kako je globoko razočaran, ker da bodo s stavko na zadnji delovni dan v letu prispevali k uničenju Tuša, podjetja, ki so ga več kot 30 let gradili skupaj. Zdaj bodo pa kupci šli h konkurenci!

Njegove besede žal z več vidikov zvenijo ironično. Konkurenca je prišla že pred leti in Tuševi kupci nanjo niso imuni. Tuš je danes tako na kolenih, da je bil celo prodan konkurenci! Pa za to niso krive trgovke! Ustanovitelj, čeprav verjamemo, da je bil s srcem v svojem imperiju, je vendarle veljal za enega najbogatejših Slovencev. Temu primerno je tudi živel in se v prazničnih dneh ni ubadal z nadurami, nervoznimi kupci niti s skrbmi, kako ob vseh stroških spraskati skupaj denar za obdarovanje svojih najbližjih.

Bog ve, kakšen vtis je njegovo pismo pustilo pri zaposlenih. Morda je pri določenih, ki se ga spomnijo kot tistega, ki si je včasih vzel čas za pogovor z njimi, potrkal na prava čustva. Določenim je gotovo le dodatno dvignil pritisk. Doplačilo do minimalne plače ni nekaj, kar deluje kot idilična in predvsem pravična delitev ustvarjenega dela. Gre za sistem vladanja z drobtinicami. Ko podplačance pomiriš z drobtinicami. In groziš z drobtinicami. Kot denimo, da boš delavcu, ki se je odločil za stavko, odvzel dodatek za delo v težkih razmerah.

Če boste jutri vendarle prišli pred zaprta vrata Tuša, so tuševci zmagali! Zmagali so za delavstvo! Za vse zaposlene z minimalci! Za vse, ki že desetletja niso videli povišic, vse, ki jim delodajalci iz leta v leto nalagajo več dela. Za vse, ki zaradi inflacije vsako leto realno zaslužijo manj kot leto prej. Za gospodarski del države, ki v nasprotju z javnim sektorjem izredno težko zarožlja s stavko, ker tu delovna mesta niso zacementirana do odhoda v pokoj. Kjer je tempo dela tako hud, pritisk delodajalca pa tako močan, da se redkokje sploh upajo združiti v sindikat.

Jutrijšnja trgovinska stavka bo zato, če bo izpeljana, zgodovinska. Pa tudi, če se je bo na koncu zaradi pritiskov udeležilo le manjše število zaposlenih. Morda bo kdo bentil, ker se bo zaradi stavke moral po tatarski biftek odpeljati kam drugam, a pri večini podplačanih delavcev bo sprožila streznitev: Zakaj mora biti razkorak med plačo delavstva in dobički lastnikov pomnožen s sto ali več? Zakaj mora biti delavec ob takšni delitvi razumevajoč? Kje piše, da je delodajalec vedno pozitivec, ker daje delo, delavec pa vedno negativec, ker hoče pošteno plačilo? S(m)o pozabili, kaj so si izborili naši predniki, in, navsezadnje, zakaj pravzaprav praznujemo prvega maja?