Najokrutnejši zločini, ki se končajo s smrtjo, so v družinski ali podobni trajnejši življenjski skupnosti večinoma posledica predhodnega nasilja znotraj teh odnosov. Pa ne gre zgolj za intimno-partnerske zločine, ampak tudi dejanja med starši in otroki, sorojenci ter drugimi, ki živijo v trajnejši življenjski skupnosti. To izpostavlja tudi ministrstvo za pravosodje, ki je zdaj v javno obravnavo poslalo spremembe kazenskega zakonika, ki pa vse omenjene zločine postavlja na isti imenovalec - gre lahko le za umor in za nič drugega. O umoru, uboju, uboju na mah, pa še o kakšnem dejanju so do sedaj lahko razmišljali najprej policisti, nato tožilstvo in na koncu še sodišče. Ministrstvo je zdaj, sicer le še v predlogu, to diverziteto ukinilo. Kot eno od kvalifikatornih oblik umora (ki se ravno v teh oblikah loči od uboja) bi namreč določilo "odvzem življenja v družinski ali drugi trajnejši življenjski skupnosti ter tudi v pretekli taki skupnosti, če je dejanje s preteklo skupnostjo povezano".
Odvzem življenja na grozovit ali zahrbten način, iz morilske sle, iz koristoljubnosti, brezobzirnega maščevanja ali drugih nizkotnih nagibov so bili zdaj najpogostejši pogoji, da se je takšno dejanje obravnavalo kot umor. Če tega ni bilo, je šlo za uboj ali uboj na mah. Ali celo za še kakšno drugo dejanje. Zdaj pa bo dovolj, da je šlo za zločin znotraj družinskih (v najširšem pomeni te besede) odnosov, in tehtanja več ne bo. Umor in pika. Tako je razumeti omenjeni predlog ministrstva, ki s tem sicer daje prepotreben poudarek obravnavi nasilja v družinskih odnosih. "Na ravni zakona, z bolj konkretno, a še vedno zadosti abstraktno opredelitvijo oziroma dopolnitvijo znakov kaznivega dejanja umora, velja sporočiti posebno zavržnost takih dejanj," je nenazadnje prebrati v obrazložitvi pravosodnega ministrstva.
Precej populistično, a vprašanje, če dovolj premišljeno
A del pravne stroke je skeptičen, podobno kot tedaj, ko so se porajale ideje o tem, da bi femicid uzakonili kot posebno kaznivo dejanje. Je zgolj družinska ali podobna skupnost enaka vsem ostalim naštetim oblikam, ki določajo umor? Torej za štirimi stenami družinske hiše ne more biti uboja? In ne gre preslišati izpostavljenega, da je mogoče tiste, ki so pokončali svoje najožje, že zdaj preganjati kot morilce, kajti večina tovrstnih zločinov je katerega od potrebnih predpogojev za umor že izpolnjevala.
S predlogom ministrstva bodo tovrstni zločinci seveda lahko pričakovali višje kazni. Za uboj zakon namreč predvideva do petnajst let zapora, za umor najmanj toliko. Če so se ministrstvu kazni - na primer za femicide - zdele prenizke, bi moralo ubrati kakšno drugo pot. Toda omeniti je treba, da kazni niso nizke. Celo dosmrtno ječo smo pri nas prvič izrekli za trojni umor, ki se je zgodil med člani nekdanje družine.
Precej populistično, a vprašanje, če dovolj premišljeno, deluje ta predlagana sprememba. Drži, za žrtve nasilja v družini je treba poskrbeti, ljudje se morajo doma, v krogu najbližjih, počutiti varno. A v tem primeru gre za urejanje posledic, ko je očitno zatajilo vse pred tem, da je šlo nasilje tako daleč, da je nekdo umrl. Morebiti bi prej kot besedilo člena o umoru kakšno prenovo - ali višjo kazen - veljalo narediti pri členu, ki govori o nasilju v družini. Torej korak prej. Ker zdaj predlagane spremembe žrtvam ne bodo pomenile nič.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
